Omislimo si ga sicer lahko tudi v dobro izolirani, energijsko varčni hiši, če poskrbimo za ustrezne dimne tuljave, vendar mora biti toplota razporejena tako, da je učinkovito izkoriščena – da denimo v prehodnih obdob­jih zadovolji potrebe po njej v pretežnem delu hiše. S tem se izognemo presežkom toplote in preprečimo pregrevanje enega samega prostora.

Pomemben lasten dovod  zgorevalnega zraka

Vendar problem ni samo v manjših potrebah po toploti. Zaradi sodobnih oken so hiše bolj zrakotesne, v njih uporabljamo prezračevalne sisteme, kuhinjske nape, zato bi lahko v bivalnem prostoru s pečjo ali kaminom, ki bi za zgorevanje uporabljala le zrak iz prostora, v katerem stojita, začelo primanjkovati zraka (zaradi podtlaka bi lahko začel iz kurišča uhajati ogljikov monoksid). V takšnih stavbah je zato nujno, da imata kamin ali kaminska peč lasten dovod zunanjega zraka za zgorevanje. Po energijski prenovi stanovanjskih stavb se denimo zgodi, da imajo starejši kamini preveliko porabo, slab izkoristek, če imajo odprto kurišče, pa tudi niso dovolj varni, vendar jih je mogoče posodobiti s sanacijskimi kaminskimi vložki, ki se vgradijo v kurišče. Ti vložki, ki so jedro tako ali drugače obzidanega kamina, delujejo enako kakor kaminske peči, ki so v nasprotju s kaminom premične. Zdaj so kamini z ognjem na odprtem kurišču, ki je bilo v nostalgičnih filmih kot nalašč, da so razočarani ljubimci vanj zagnali sveženj pisem, preteklost. Vgrajujejo se izgotovljene kaminske kasete/vložki različnih velikosti, toplotne moči in zasteklitev. Tesno zaprta steklena vratca so lahko le na eni, sprednji strani, pogled na ogenj nam lahko poveča kotna ali tristranska zasteklitev, medtem ko so tunelske izvedbe narejene tako, da skozi kurišče vidimo – v tem primeru lahko kamin postavimo v sredo ali med dva prostora. Po načinu, kako se prenaša toplota, delimo kamine na akumulacijske oz. sevalne, toplozračne, kombinirane akumulacijsko-toplozračne in toplovodne. Akumulacijski kopičijo oddano toploto kurišča in jo potem enakomerno prenašajo v prostor (en sam), tudi do 24 ur po končanem kurjenju. Toplozračni se uporabljajo za ogrevanje glavnih bivalnih prostorov, pa tudi drugih prostorov hiše, ogrevanje lahko poteka z naravnim kroženjem toplega zraka po toplotnih kanalih, speljanih od ohišja kamina, ali s prisilnim kroženjem s podporo ventilatorskega sistema. Toplovodni kamini za prenos toplote uporabljajo vodo. Kaminski vložek ogreva vodo za centralni ogrevalni sistem, zato se termokamin uporablja za centralno ogrevanje hiše, kot pomoč obstoječemu centralnemu sistemu ali samostojno.

!!galerija!!

Akumulacijski kamini

Najmanjši izkoristek zgorevanja imajo odprti akumulacijski kamini. Dimni plini na svoji poti do vstopa v dimnik oddajo le del toplote, večji del pa se na okolico prenaša s sevanjem. Kamini z zaprtim kuriščem imajo precej boljši izkoristek. Kurišče je zaprto s steklenimi vratci, ki morajo vedno popolnoma tesniti. Toplota se ugodno sprošča pri materialih, kot so pečarska keramika (pečnice), specialne sevalne plošče, šamot ali kamen. Toplota, ki jo seva peč, ima nižjo temperaturo, vendar je čas oddajanja akumulirane toplote zato daljši. Akumulacijski kamini so primerni za vgradnjo v manjše prostore, kjer želimo imeti čimbolj stalno temperaturo.

Toplozračni kamini

Sistem toplozračnega ogrevanja pri kaminih in pečeh deluje tako, da izkoriščamo toploto, ki jo oddaja obod kurilne naprave, s katero ogrejemo zrak. Za učinkovito odvajanje toplote in s tem ogrevanje prostora potrebujemo stalno izmenjavo zraka. Sodobni kamini so zasnovani tako, da zrak kroži v prostoru med stenami kurišča in dodatnim zunanjim obodom. Za pospešitev kroženja se lahko uporabi dodaten ventilatorski sistem, ki omogoča hitrejši in enakomernejši prenos toplote od ogrevalnega telesa po celotnem prostoru. V primeru izpiha toplega zraka v ravnini tal pa se toplota razporedi še hitreje in enakomerneje. Ta način je zlasti primeren za prostore z visokim stropom, saj omili sicer značilno toplotno plastovitost (topel zrak se zadržuje pod stropom, pri tleh je hladno). Za toplozračni sistem ogrevanja je značilen kratek čas od začetka kurjenja do začetka ogrevanja prostorov. Sistemi z ventilatorskim sistemom so opremljeni s temperaturnim senzorjem, da onemogoči izpih premalo segreta zraka, ki bi povzročal neprijeten občutek prepiha. Uporabimo jih tam, kjer želimo hiter učinek toplote, hkrati pa ne potrebujemo daljše akumulacijske dobe. Namenjeni so za ogrevanje od 50 do 110 kvadratnih metrov površine oz. prostornino do 300 kubičnih metrov. Toplozračni kamin je primeren za dopolnilo k nizkotemperaturnemu gretju, saj z njim lahko premostimo prehodna obdobja ob začetku in koncu ogrevalne sezone.

Prezračevalni sistem in kamin
Prezračevalni sistem ni ovira za tiste, ki bi ob zimskih večerih radi uživali pred kaminom ali kaminsko pečjo. Pomembno pa je, da ima lasten dovod zraka od zunaj – dovod zraka v kamin iz bivalnih prostorov ni ustrezen. Za dovod zraka se lahko uporabijo enake fleksibilne cevi kot za prezračevanje, vendar morata biti sistema popolnoma ločena.

Toplovodni kamini

Toplovodni sistem ogrevanja je podoben zračnemu ogrevanju, le da je medij prenosa toplote voda. Kurišče je narejeno tako, da voda kroži neposredno ob obodu kamina in tako prevzema energijo, sproščeno ob kurjenju. Od tam jo pošiljamo neposredno v ogrevalni sistem (visokotemperaturno gretje) ali hranilnik toplote ter naprej v sistem. Ta rešitev je primernejša pri kombinaciji več ogrevalnih virov (npr. sončni kolektorji, toplotna črpalka, plinska ali oljna peč) ter v primeru vgradnje toplovodnega sistema na polena, pri katerem je zaradi varnosti treba zagotoviti stalen odjem toplote. Takšna naprava oddaja le majhno količino toplote neposredno v prostor, kjer je vgrajena.

Izkoristek in emisije odvisni  od »kurjača« in drv

Pri kuriščih z ročnim dodajanjem drv, med katera spadajo tudi kamini in kaminske peči, sta kakovost zgorevanja in izkoristek, s tem pa tudi količina škodljivih dimnih plinov, ki se sprostijo skozi dimnike v ozračje, zelo odvisna od našega ravnanja. Odločilni so uporaba zračno suhih in primerno velikih polen, pravilno zakurjenje, dodajanje drv v kurišče in ustrezna regulacija zgorevalnega zraka. Kakšen je optimalen način kurjenja za konkretno kurišče, običajno določi proizvajalec. Priporočil se je treba držati. Najbolj primerni domači vrsti lesa za drva med listavci sta bukev in gaber. Primerna oblika polena je trikotnega preseka s stranicami od 7 do 9 cm. Povprečna dolžina polen je tretjina metra. Za zelo majhna kurišča se lahko debelina polen zmanjša in prilagodi, enako velja za njihovo dolžino. Ponavadi velikost polen navede proizvajalec kurilne naprave v navodilih za uporabo. Primeren delež vlage v lesu je med 8 in 17 odstotki, idealna so drva z vlažnostjo približno 10 odstotkov, vlažnost nad 20 odstotki pa je previsoka.