Takšno izmenjevanje izkušenj in medsebojna pomoč sta za biodinamično pridelovanje hrane dragocena in skupaj z drugimi načeli, na katerih temelji, sestavljata tokokrog dejavnikov, ki se ti z leti vedno bolj razkrivajo, pravi Ivana Venier - Stancich. Družina zamejskih Slovencev – soprog Sergij, sinova Ivan in Andrej, Ana Marija se je rodila pozneje – je pred tem živela v Trnovici na italijanski strani meje, pred desetimi leti pa se je preselila v Volčji Grad. Skupaj s staro kraško domačijo je prevzela okrog 20 hektarov kmetijskih zemljišč in nekdanje hišno ime Pri Kamnarjevih. Tu je namreč živela družina Štolfa, katere generacije moških so daleč naokrog slovele po kamnoseškem mojstrstvu.

Postopno širjenje pridelave

»Moja vpetost v lastno podjetje in pogosta odsotnost zdoma sta naju s soprogo postavili pred vprašanje, ali se za materialne dobrine splača zapostaviti družino. Odgovor je bila odločitev za spremembo, za preselitev v Volčji Grad, kjer sva si želela vzpostaviti samopreskrbno kmetijo. Začeli smo postopoma, ker je bila večina njiv opuščena in zaraščena,« pripoveduje Sergij. Njive in travniki zavzemajo zdaj štiri hektare in pol (od tega hektar in pol vinogradov, hektar njiv, na katerih kolobarijo, in na novo zasajen visokodebelni sadovnjak), drugo pa so pašniki in gozd. Vsako leto so očistili opuščeno polje, pri čemer so jim v zadnjih letih v pomoč štirje krškopoljski prašiči, ki se pasejo na velikih ograjenih površinah. Ker zemljo dobesedno razrijejo, na ledini prvo leto ni treba orati – to pa pomeni manj teptanja, ki bi ga povzročila mehanizacija. Poleg kokošk predstavljajo živalski pol kmetije še štiri ovce na pašnikih, predhodnica večje črede, s katero se nameravajo lotiti še sirarstva.

Kmalu po prevzemu kmetije so se vključili v pridobitev ekološkega certifikata, pozneje pa so ga za vse pridelke, tudi za vino, nadgradili s pridobitvijo blagovne znamke Demeter, ki jamči za biodinamično pridelavo po najvišjih standardih. Na njivah najbliže hiši pridelujejo sezonsko zelenjavo, na poljih, ki so po kraški navadi raztresena na različnih koncih okoli vasi, pa gojijo piro, ječmen, rž, ajdo, zelje, repo, fižol ... Sliši se veliko, vendar je v biodinamiki tako, da morajo del poljščin zagotoviti tudi za živali, saj je pomembno, da je kmetija zaokrožena. Prašiči denimo, bodo letos »obdelali« okrog 5000 kvadratnih metrov zemlje, vendar je zanje stikanje za dobrotami na pašniku le priboljšek. Živali te avtohtone slovenske pasme, ki lahko dosežejo tudi 300 kilogramov, pojedo zelo veliko, zato jih krmijo z ječmenom, ovsom, bučami, krompirjem, vsemi vrstami vrtnin, sončnicami, lucerno ali mešanico za zeleno gnojenje. Slednje je na njivah, na katerih vzdržujejo od štiri- do petletni kolobar, nujno, da se zemlja spočije in očisti, pove Ivana. Po njenih izkušnjah se pri zelenem gnojenju vedno bolje obnese mešanica različnih kultur kot ena sama.

Tokokrog, katerega del smo

Ne Ivana ne Sergij ne izhajata iz prave kmečke družine. Vrt, manjši vinograd in kokoši – to že, a da bi od doma prinesla znanje kmetovanja, tega je bilo premalo. Veliko sta se naučila iz izkušenj zadnjih desetih let, spremljala literaturo, bogat vir znanja o biodinamiki pa so izo­braževanja v društvu Ajda Goriška in njegovi kraški sekciji. »Učiva se tudi od domačinov. Na Krasu je tega znanja med ljudmi, starejšimi od šestdeset let, še veliko. Kmetije so bile zaradi skromne kraške zemlje vedno diferencirane – poleg vinogradov so imeli vsakega po malo – in so predstavljale zaokrožene enote, ljudje so bili z naravo zelo povezani in so jo znali opazovati, saj so se ji morali prilagajati. Biodinamika pa pomeni nadgradnjo tega znanja, tako da rastline, živali, pa tudi človeka dodatno energijsko podpira s preparati, ki jih je priporočil njen utemeljitelj dr. Rudolf Steiner,« pripoveduje gostiteljica.

Dela tega filozofa, pesnika in začetnika antropozofije, znanosti o ljudski modrosti, je spoznala že med študijem waldorfske pedagogike, katere oče je bil prav on. »Gre za drugačno, širše razumevanje sveta in filozofijo življenja, kot nam je bila večini privzgojena. Ta vednost se z osebne plati prenese na družinsko življenje. Manj šablonskosti pripomore k temu, da dojameš povezave, ki temeljijo na zakonitostih naravnega gibanja Zemlje in letnih časov, kroga, v katerega smo vključeni tudi sami. Vendar moraš iti skozi lastno izkušnjo: z natančnim opazovanjem vidiš, kako se rastlina odziva na uporabljene energetske preparate. Ti v obdobjih vremenskih skrajnosti, s kakršnimi imamo opraviti zadnja leta, rešujejo pridelek,« povzame.

Biodinamični preparati

Poleg kompostnih preparatov zeliščnega izvora so v biodinamiki nepogrešljivi preparati za škropljenje: gnoj iz roga, kremen iz roga in kravjek po Mariji Thun. Naši biodinamiki jih večinoma pripravljajo skupaj v okviru društev Ajda. Zelo majhne odmerke preparatov za škropljenje na predpisani način mešajo (dinamizirajo – postopek je podoben kot pri homeopatiji) v veliki količini vode, s katero potem škropijo zemljo ali rastline. K pravilnemu dozorevanju pridelkov je v letošnjem dežju pripomoglo večkratno škropljenje rastlin s kremenom iz roga. Enkratna uporaba (škropili so na štirinajst dni) nadomesti rastlinam pet dni sonca ter jih brani pred posledicami prevelike vlage in glivičnimi boleznimi, razlaga Ivana. »Nasprotno pa nam je v lanski poletni suši pomagal vzdrževati rastline v zadovoljivi kondiciji gnoj iz roga. Ponavadi se z njim škropi zemlja, le v suši rastline. Deluje tako, da okrepi koreninski del rastline, jo nekako zapre, da prepreči izgubljanje vode. Listi se ne povesijo.« Gnoj po Mariji Thun se po sogovorničinih besedah uporablja za boljše obnavljanje zemlje, tvorbo humusa in kot pomoč pri presnavljanju komposta.

V splošni predstavi ljudi je kraška zemlja povezana s pomanjkanjem vode. »Letošnje leto je res izjemno, nikoli se nam še ni zgodilo, da bi morali tako dolgo sušiti pridelke: čebulo, fižol, celo piro v napol polnih vrečah imamo razprostrto po vseh prostorih vinotoča, ki je sicer namenjen gostom, prodaji vina in morebitnih presežkov pire. Na Gorenjskem imajo za te namene pokrite kozolce, generacije Kraševcev pa te potrebe niso poznale; suša je pridelke sušila na njivi,« komentira Ivana. Pri njih so za vrtnine in del poljščin uredili kapljično namakanje. Vir je kapnica, ki jo na polja prepeljejo v plastičnih cisternah. Z deževnico jih zalagajo celo prijatelji, ki imajo vodnjake. »Prav to pomlad smo kapljično namakanje dopolnili z novimi cevmi. Tako dobro delujejo, da prihaja voda direktno z neba,« se smeji Sergij. V letošnjem letu, ki je idealno za razvoj glivičnih bolezni, je bila po njegovih besedah zelo pomembna preventiva: škropljenje s pripravkom iz njivske preslice, kopriv, rmana, sirotke ... V vinogradih, v katerih imajo letos opraviti tudi s pozno peronosporo, se ob hudih napadih bolezni ni bilo mogoče izogniti bakrovim in žveplovim škropivom.

Saj res, kako pa je letos s paradižnikom, vprašam. Takole na daleč ni videti prizadet. Mislim seveda na paradižnikovo plesen, ki je rastline drugod grdo zdesetkala. Letina bo dozorela, pravi Ivana, vendar so se na nekaterih rastlinah pokazala prva znamenja bolezni. Da se paradižnik tako drži, je pripomoglo preventivno škropljenje s kremenom in zeliščnimi škropivi.

Vino po biodinamičnih načelih

Prvi vinograd so pri Kamnarjevih zasadili pred osmimi leti. Trte refoška za teran, malvazije in avtohtone vitovske grganje so prekrite s protitočnimi mrežami. Medvrstni prostor je zatrav­ljen, zemlja med trtami pa okopana. In kot je v biodinamiki pravilo, je za vsa opravila treba izbirati priporočene dni. Pri grozdju sta to po koledarju Marije Thun dneva za plod in cvet. S posegi na dan za list, ki je povezan z elementom vode, bi odprli pot glivičnim obolenjem. Medtem ko sta pridelava vrtnin in poljščin ženina domena, se je Sergij izuril v vinarskih opravilih. Najpomembnejša razlika med biodinamičnim in klasičnim vinarstvom je, da pri prvem ne uporabijo glivic za začetno fermentacijo grozdja, pa tudi encimi in druga podobna sredstva ne pridejo v poštev. Grozdju oz. moštu in nato vinu je treba pustiti čim večjo svobodo. »Naš namen je preprost – narediti tako vino, da bodo v njem čim bolj izražene lastnosti grozdja in kraške zemlje.« Če so ljudje zaradi postopkov na njihovi kmetiji, ki jih zahteva biodinamika, sprva kdaj izražali začudenje, pridejo včasih vprašat za nasvet – izmenjava izkušenj gre zdaj v obe smeri.

V rastni sezoni je dela na kmetiji veliko. »Včasih si je treba narediti urnik dobesedno od zore do mraka. Nas je zemlja zelo spremenila, na fitnes in tenis smo pozabili, le sinovoma, študentoma, se kdaj zazdi, da sta zaradi zgodnjega vstajanja primorana izpustiti kakšno druženje s prijatelji pozno v noč. Sama mislim, da je v takš­nem načinu življenja prihodnost. Rastline rastejo za tistega, ki jih obdeluje. Ob drugem delu moramo imeti vsi ljudje stik z zemljo, za to smo ustvarjeni,« pravi Ivana, Sergij pa jo dopolni z besedami, da spoznanje, da je za spremembe v naravi potreben čas in da je za pridelek treba počakati, človeku da umirjenost, da se omeji v zahtevah po materialnih dobrinah.