Jemenskega kameleona Vladimirja oziroma krajše Vladka si je Robert poklonil za božič. »Ja, sebe sem obdaril. Ta žival se mi je zdela tako zelo zanimiva, posebna in drugačna, da sem bil že od nekdaj pozoren nanjo. Sem pa ves čas zmotno mislil, da je imeti doma plazilca silno naporno in zahtevno, potem pa sem izvedel, da sploh ni tako. In sem si ga kupil pri rejcu v Ljutomeru za petintrideset evrov.« Čeprav je imel ime zanj že izbrano – hotel je, da bi bil Miloš –, je vseeno prosil prijatelje na družabnem omrežju facebook za kak dober predlog. »Dobil sem jih vse polno, med vsemi pa mi je bil najbolj všeč Vladimir. Preprosto, ko sem pogledal tega kuščarja in ga tako poklical, sem vedel, da je to prava izbira. Nekako mu paše!« Preden ga je kupil, se je o tej vrsti živali pozanimal na internetu, prebral veliko člankov in fanta, ki mu ga je prodal, večkrat poklical po telefonu in ga zasipal z vprašanji. Večkrat si je celo stvari, ki so mu čez dan prišle na misel, zapisal na list in nato nekdanjega lastnika spraševal kar po alinejah.

Slastni črički in mušice

»Predvsem sem potreboval hišnega ljubljenčka, s katerim se mi ne bo treba ukvarjati tako intenzivno in pogosto, kot bi se moral denimo s psom, ker preprosto nimam časa. Zelo rad bi imel kužka, a se zavedam, da to do njega ne bi bilo pošteno, saj bi bil prepogosto sam in bi zanj precej časa morali skrbeti drugi. Trenutno delam in študiram hkrati, poleg tega je v medijskem poslu nasploh tako, da nimamo rednega delovnika od osmih zjutraj do štirih popoldne, ampak imamo še mali milijon drugih dejavnosti, kot so snemanje oglasov, vodenje prireditev in podobno. In ko sem izvedel, da je kameleon žival, ki ne potrebuje veliko moje pozornosti, sem vedel, da je pravi zame. Zanimivo je bilo tudi izvedeti, da se prehranjuje samo z živo hrano, predvsem s črički, kar je res nevsakdanje.«

Vladek živi v terariju, ki je zanj dovolj velik, okrog steklen, zgoraj pa mrežast, v njem je veliko zelenja, tudi pravih rastlin in vej. Videti je, da se v njem odlično počuti. Robert ga hrani enkrat ali dvakrat na dan, navadno s črički, saj te najbolj obožuje. »Ko je bil še čisto majhen, smo zanj kupovali mikro čričke, ki jih je izjemno težko dobiti, zato smo ga takrat hranili tudi z mušicami. Zdaj pa je že malce večje čričke, takšne, ki dejansko pojejo, in včasih, kadar se jim ljubi igrati, se v dnevni sobi zdi, kot bi sedel sredi travnika. Črički s svojim pomirjujočim petjem živijo v posebni manjši posodi in tudi zanje je treba skrbeti. Potrebujejo vodo, korenček, solato in kosmiče. Namreč, če za njih lepo skrbim, bodo zdrava hrana za Vladka in potem bo tudi on zdrav. Da, pravzaprav redim živali za druge živali. Hecno,« se nasmeje sogovornik, ki prizna, da se skoraj ves čas boji, da ga bo poškodoval.

Vladek je drobcen in lahek, zato je ranljiv. »Ne bi verjel, kako je kameleon igriv in uren. Kar naprej se preganja naokrog in sploh ne more biti pri miru. V terariju je dokaj miren, ko pa ga vzamem ven, se mu ves čas nekaj dogaja in ga je kar težko ustaviti. Zelo rad hodi po ramenih in glavi, nasploh rine nekam v višave. In vsakič se bojimo, da bo padel. Ne vem, kaj bi se zgodilo, če bi padel, in niti nočem vedeti. To ni mačka, da bi pristala na tacah.«

Zgovorni radijski moderator z navdušenjem pripoveduje o tem, kako je njegov ljubljenček sila zabaven. Hodi po stanovanju, raziskuje in pleza, stoji na prstu na rokah ter tako zabavno in zvedavo gleda naokrog in opazuje svet, da se mu preprosto mora smejati. Poleg tega mu paše, če ga čoha po bradi. In še ena zanimivost; zelo rad se vozi v avtomobilu. Med vožnjo takoj zaspi, saj mu očitno ustrezajo vibracije.

Dela se, da je mrtev

»Jemenskega kameleona bi svetoval vsem ljubiteljem plazilcev, ker je eksotičen, drugačen, ker nima nobenega vonja, ker ne spušča nobenega zvoka, ker je pravzaprav videti kot plastična igračka. Ne pušča sledi in dlak ter nikoli ne grize pohištva. Ni mu treba menjati vode, ne potrebuje nobenih hudih naprav in pripomočkov, hrana zanj pa je sila poceni. Ni ga treba peljati na sprehod in prav nič ni osamljen, četudi je ves vikend sam. Poleg tega ne smemo pozabiti zelo pomembnega podatka, da dejansko spreminja barvo! Najpogosteje je svetlo zelen, ta odtenek je tudi najlepši, in to takrat, ko se prijetno počuti. Barvo spremeni, če ga zebe, je pod stresom ali se ustraši. Iz svetlo zelene postane temno zelen, potem dobi različne proge in črte, postane lahko tudi vijoličast, rjav, siv in tudi popolnoma črn. Barve ne spreminja glede na ozadje, kakor ljudje zmotno pogosto mislijo. Prijatelji ga namreč pogosto dvignejo k modremu puloverju in mislijo, da bo postal moder, pa tega ne naredi,« razloži Robert, ki še opiše njegov značaj. »Ekstremno je radoveden, poskočen, igriv, mogoče celo 'pozerski', saj se včasih zdi, da ve, da ga opazujemo, in se kar malo našopiri. Je pa tudi igralec: že nekajkrat se je naredil, da je mrtev. Obarva se v črno in se nepremično vrže na tla. Najbrž to naredi, kadar se česa ustraši. Tako trmasto leži pri miru, da smo se že ustrašili, da je res poginil.«

Robertovi prijatelji Vladka obožujejo, vsi se želijo fotografirati z njim in mnogi so že objavili fotografije z njim na facebooku. Postal je prava zvezda. »Imeti Vladka na laseh je trend, saj vsem takoj spleza na glavo. Na kakšnih družabnih srečanjih je v središču pozornosti in vsi se ukvarjajo z njim. Predvsem je vsem zanimivo videti njegov prehranjevalni šov. Ko mu damo čričke, se v hipu požene na lov za njimi in jih z varne razdalje strelja s svojim izjemno dolgim jezikom. Črička namreč ne poje, če je čisto zraven njega ali če pleza po njem. Če pa je oddaljen in se premika, proti njemu ustreli svoj jezik, ga prilepi, v hipu potegne v gobec in pohrusta. To je res pravi spektakel! Njegov jezik je dolg toliko kot on sam. Aja, pa požrešen je kot pes. Lahko bi pojedel toliko, kot bi mu dali. Še nikoli ni kak­šnega črička pustil za pozneje. Tako dolgo jih lovi, da zmaže vse.« Na vprašanje, ali mu bo pripeljal kakšno družico, morda Vladko, Robert odgovarja, da ne, ker so jemenski kameleoni samotarji, strašansko teritorialni in ne marajo družbe. »Če bi dobil še kakšnega zraven, bi se zmikastila in najbrž pobila. Tudi v naravi so samotarji, družijo se le v času parjenja.«