Valižanske ponije, ki jim resnično ustreza opis »vse, kar imajo veliki«, smo spoznali v pogovoru s Sabino Novak, vodjo jahalne šole v Konjeniškem klubu Ljubljana. Za tečaje in učenje jahanja imajo tu na voljo osem šolskih konj. Za naš obisk so čedno pripravili kobili Happy in Belindo, ki sta predstavnici valižanskih ponijev, natančneje tipa B te pasme. Valižanske ponije in cobe ločimo po velikosti in tipih, od A, ki so najmanjši, nekoliko večjih ponijev tipa B, do največjih tipa C in D, za katere uporabljamo izraz valižanski cob. Sogovornica Sabina ne skriva navezanosti na to pasmo, ki je zaradi redkosti pri nas še dokaj nepoznana oziroma imamo s takšnimi športnimi konji razmeroma malo izkušenj: »Po imenu mnogi sklepajo, da imamo opravka s poniji, ki za kaj več kot počasno jahanje niso primerni. Čeprav so seveda nekoliko nižji, so to povsem konkurenčni športni jahalni konji, ki se lahko udeležujejo različnih disciplin in so predvsem primerni za začetnike v šport­nem jahanju. Zanje ponekod po Evropi organizirajo posebna tekmovanja v preskakovanju ovir do 1,2 metra višine preprek, ki so primerna za mlade v tem športu in so izjemno dobro obiskana. Sama si želim, da bi imeli podobne preizkušnje tudi pri nas, saj s temi konji zajamemo športne potrebe populacije mladostnikov, starih od 10 do 15 let, med katerimi je zelo velik interes za jahalni šport, vendar še niso dovolj odrasli, da bi obvladali velike tekmovalne konje. Valižanski poniji pa so po velikosti in značaju optimalna izbira za to kategorijo.«

Atleti med poniji

Če velikost tekmovalnih konj izrazimo s številkami, je ključen podatek višina v vih­ru, ki jo merimo od tal do najvišje točke na hrbtu. Ta točka je pred začetkom grebena vratu z grivo. Pri valižanskih ponijih in cobih je okvirna višina vseh tipov nekje med 120 in 140 centimetri, največji športni konji, ki jih uporabljajo pri preskakovanju ovir, pa lahko dosežejo tudi 180 centimetrov. Višina in eleganca sta pogoja za okretnost pri jahalnih disciplinah in valižanski poniji kljub majhnosti ohranjajo športno podobo in niso čokati. Da dokaže, da imajo vse, kar imajo veliki, nam Sabina pokaže tudi njihov izraziti viher, ki pa je ključen za pravilno namestitev sedla na konja in preprečuje zdrs, torej, da bi se sedlo zavrtelo okrog hrbta. Čokati poniji z ravnim hrbtiščem so tudi zaradi zdrsa sedla neprimerni za hitre discipline, v katerih mora biti jahač, ne samo pregovorno, temveč tudi res­nično, čvrsto v sedlu.

Vzreja, nega in ohranjanje kondicije šport­nih konj je velik zalogaj, tako s časovnega kot tudi finančnega vidika, in malo manjši valižanski poniji niso nič manj zahtevni. Načeloma veljajo za zdravo in nezahtevno pasmo zavidanja vredne trdnosti in vzdržljivosti. Ker se gibčnost in kondicija vzdržujeta skozi vse leto, zaradi hitrejšega sušenja šport­ne konje tudi pristrižejo oziroma brijejo, da se po treningih mokri ne prehladijo. Šolskim konjem v klubu seveda ne krajšajo dlake, je pa zato nekaj več dela pri negi in čiščenju po vsakodnevnih dejavnostih na prostem. Vsekakor je za mlade ljubitelje in ljubiteljice konj delo v hlevu posebna razsežnost jahalnega športa. Zahtevnost nege največkrat ni tako problematična, po začetni navdušenosti pa pogosto težava postane vsakodnevno prihajanje v hlev in stalna skrb za žival. V deževnih mesecih in pozimi so vremenske razmere pogosto neugodne za delo s konji, ampak po dežju vedno posije sonce. Dolgi poletni dnevi ob hipodromu v Stožicah so tudi zaradi dveh valižanskih kobil polni mladih ljubiteljev teh živali in Sabina pove, da se včasih odpravijo tudi na osvežilno plavanje v Savo, saj so konji lahko odlični plavalci.

S pedagoškim pridihom

Konji so uslužni in preprosto obvladljivi živalski sopotniki, če se ob nas počutijo varno, prijetno in če znamo spoštovati njihove potrebe po gibanju in hkrati po mirni paši na bogatem travniku. Dresura športnega konja zahteva odločno dolgotrajno delo, ki se nam počasi začne vračati šele čez leta. Veliko športnih konj ima za začetnike preveč iskriv značaj, da bi potrpežljivo prenašali preprosto šolanje. Valižanski poniji s svojim mirnim značajem prav tu zapolnijo vrzel med kon­jem za počasen sprehod in zahtevnim športnim konjem, saj omogočajo napredovanje in dresuro ter udeležbo v športu tudi tistim, ki niso več začetniki. Prav tako jih eleganca in vzdržljivost odlikujeta kot odlične konje za treking, lov ali pa kot vprežne in kočijaške konje. Razpon moči je povezan z velikostjo in različnimi tipi znotraj valižanskih ponijev in cobov, kar pa je rezultat specializirane vzreje in različne genske preteklosti.

Vsestranska preteklost

Valižanski poni nosi v sebi dediščino gorskih ponijev Britanskega otočja iz prastare keltske vzreje. Po arheoloških podatkih so takšne vrste konj na Otoku poznali že 1600 let pred našim štetjem. Z združitvijo v Rimsko cesarstvo so pridobili še vpliv arabske linije in pozneje drugih pasem. Valižanski poni tipa cob je različica, ki je nastala v srednjem veku za vojaške potrebe. Vsi ti tipi ponijev so bili splošno razširjeni po Otoku in so jih uporabljali za različne delovne potrebe, poštno službo, transport in vprego. Neobičajno so se njihove delovne obveznosti razširile ob razmahu rudarstva v Angliji, saj so jih s pridom začeli uporabljati za vleko v podzemnih rovih, tako da so daljša obdobja živeli kar v rudnikih.

Kako je široka paleta delovnih potreb v preteklosti pripomogla k njihovemu današ­njemu mirnemu značaju, težko sklepamo. Zagotovo pa se je pasma dobro prestrukturirala, saj zdaj opravlja široko paleto razvedrilnih in športnih aktivnosti, le da vse potekajo na površju zemlje.