Pri nas jih na okrasnih vrtovih (pre)malo uporabljamo, morda zato, ker večina ne prepriča s svojim stasom. Njihovi atributi so drugačni, skrivajo se »v zraku« in jih najprej zaznamo z nosom. Višji, večinoma listopadni grmički so poleti in jeseni nezanimivi, velikokrat delujejo razpotegnjeno, zato je zelo pomembno, kam jih posadimo. Najbolje tja, kjer hodimo mimo, saj bomo tako uživali v čudovitem vonju, ki ga zgodaj spomladi širijo daleč okoli sebe. Bolj privlačni so nižji, zimzeleni in blazinasto razrasli volčini, ki ohranjajo svojo obliko in so zelo primerni za skalnjake. Tudi te odlikuje izjemen vonj. Če pa natančno pogledamo cvetove v barvah od bele, smetanaste, rumenkaste, zelene, rožnate do svetlo vijoličaste, nas očarajo s preprosto in elegantno lepoto, ki ni sestavljena iz venčnih, ampak vedno iz štirih čašnih listov.

Na vrtu najbolje uspevajo na apnenčastih tleh in sončnem rastišču, ki pa se ne sme izsušiti. Če imamo ilovnato prst, ji moramo dodati pesek, s tem povečamo odcednost, in primešati še kompost. Razmnožujemo jih preprosto, tako da nižje rastoče veje pritrdimo k tlom, počakamo, da se ukoreninijo, potem pa jih odrežemo in presadimo. Ko se dobro ukoreninijo, ne marajo presajanja, pa tudi obrezovanja ne.

Pri nas šest vrst volčinov

Pri nas uspeva v naravi šest vrst volčinov; alpski (D. alpina), lovorolistni (D. laureola), navadni (D. mezereum), progasti (D. striata), dišeči (D. cneorum) in Blagayev volčin (D. blagayana). Alpski je gosto razrasel in nizek grmiček, zelo primeren za skalnjak. Tu se bo dobro počutil še dišeči volčin, ki se v širino lahko razleze do enega metra, v višino pa le 30 centimetrov. Poskrbeti pa moramo, da bo rasel v »apnenčasti« okolici. V senco sadimo lovorolistni volčin, ki je zanimiv zaradi svet­lečih se zimzelenih listov in prijetno dišečih zelenkastih cvetov, ki pa niso najbolj vidni. Pri navadnem volčinu, ki ima lokalna imena, kot so kačja češnja, modrasovec, volčji koren, kačji les, se cvetovi na golih vejah pojavijo marca ali aprila, pozneje pa se iz njih razvijejo plodovi v obliki drobnih rdečih jagod. Te so, tako kot vsi deli navadnega in drugih volčinov, zelo strupene. Zaužitje povz­roči pekoče vnetje jezika, slabost, bruhanje, okvaro ledvic, ohromitev osrednjega živčevja, pogosto celo smrt. Zunanji stik pa lahko povzroči huda kožna vnetja. Zastrupimo se lahko predvsem, če želimo odtrgati vejice, ki so zelo žilave, in si pri tem pomagamo z golimi rokami ali celo zobmi. Volčini so bili namreč včasih zelo priljubljena zelena popestritev velikonočnih butar ali prvih spomladanskih šopkov.

Zgodba Blagayevega volčina

Čast in slavo kranjske dežele je v širni svet ponesel Blagayev volčin, vrsta, ki je vzbudila največ zanimanja in o kateri so največ pisali. To je vednozelen, malo razvejen grmiček, visok do 30 centimetrov, s poleglimi poganjki in bogato rezvejenim koreninskim sistemom. Polegli, tenki in prožni poganjki lahko dosežejo do metra dolžine, na njihovem koncu pa so nameščeni popki, ki se razvijejo že jeseni. Cvetovi so rumenkasto beli in močno dišijo.

Kmet iz Polhovega Gradca je 22. maja 1837 z Gore prinesel vejico rumenih jožefic kranjskemu rodoljubu Rihardu Ursiniju grofu Blagayu, ki pa rastline ni poznal, zato jo je že naslednji dan poslal »v prepoznavo« v Ljubljano v Deželni muzej svojemu prijatelju Henriku Freyerju. Ta je podvomil, da gre za že znani alpski volčin, ga poimenoval Daphne Blagayi in se z njegovim pošiljanjem drugim botanikom prepričal, da gre za novo vrsto. Freyer je sto posušenih primerkov rastline poslal v Leipzig za herbarijsko zbirko Flora Germanica exsiccata in v njej je Blagayev volčin dobesedno osvojil botanično Evropo. Njegovo nahajališče v naravi je naslednje leto na poti v Črno goro obiskal saški kralj Friderik Avgust II. Bil je navdušen botanik in zaščitnik te vede ter si je hotel sam ogledati novo zalo dafno. V spomin na pomemben visoki obisk je Blagay še istega leta postavil spomenik kralju, ki je hkrati spomenik »stari botanični kulturi na Slovenskem«.

Zavarovan že več kot sto let

Zaradi kraljevega obiska pa se je med navad­nimi ljudmi razširila novica, da je bolnega kralja ozdravila čudežna moč rumenih jožefic, zdravila za vse bolezni. Seveda ni bilo tako in kmet Anton Hribernik iz Prapoč 3, ki je popil čaj iz volčina kot zdravilo proti jetiki, je umrl. Ljudje so se z volčinovim čajem nehali zdraviti, ime kraljeva roža pa je ostalo.

Kranjska je z odkritjem nove vrste zaslovela v botaničnem svetu, čeprav so Blagayev volčin že leta 1780 našli v Transilvaniji, vendar so ga imeli za alpski volčin. Blagayev volčin je razširjen tudi drugod po Balkanu, pred nekaj leti so odkrili njegovo najbolj zahodno nahajališče v Italiji. Pri nas v Sloveniji so ga skupaj s planiko zavarovali že daljnega leta 1898.