Odkar se sadike okrasnih dreves prodajajo v loncih ali s koreninsko balo, kakor pravimo koreninskemu spletu z zemljo vred, jih lahko na stalno mesto presajamo vse leto, dokler zemlja ni zamrznjena, zaradi oskrbe posajenih rastlin z vodo pa ima še vedno prednost jesensko sajenje, pravi Matjaž Mastnak. Jeseni so pri nas namreč precej deževne, zemlja se posede in ustvari se ustrezen stik med njo in koreninami. Če sadimo spomladi in pride hitro vroč in sušen del leta, ni nujno, da se ta naravna povezava tako lepo vzpostavi.

Pravila za tri skupine dreves

Za tri skupine okrasnih rastlin pa velja upoštevati natančnejša priporočila o času sajenja, svetuje sogovornik. To so sadike okrasnega drevja in grmičevja na golih koreninah, iglavci in vedno zeleni listavci.

Po Mastnakovih besedah so sadike na golih koreninah, ki jih iz drevesnice prinesemo takoj potem, ko jih je drevesničar izkopal iz zemlje, prvovrstno blago in nič ne zaostajajo za tistimi v loncih. Posaditi jih moramo čim prej. Sadike listavcev na golih koreninah se vedno sadijo, ko je rastlina brez listov (od sredine oktobra naprej, še bolje pa novembra), prej jih drevesničarji niti ne izkopavajo. Razlistena rastlina se namreč pripravlja na mirovanje in je nekaj časa neodzivna na zunanje dražljaje, zato laže prenese presajanje.

Sadike iglavcev na golih koreninah so danes izjema, tisti z balirano koreninsko grudo in v loncih se lahko sadijo vse leto. Po starem je veljalo, da se presajajo od srede avgusta do srede septembra, ko ima koreninski sistem krajše obdobje mirovanja, potem pa še enkrat močno poženejo, zaradi česar se še pred zimo ukoreninijo.

Vedno zeleni listavci (npr. lovorikovci, rododendroni oz. sleči) se sadijo zgodaj spomladi, marca. Pri njih se pojavi težava pri oskrbi z vodo pozimi. Če zemlja zmrzne, nimajo od kod potegniti vode, skozi liste pa rastlina ves čas izgublja vlago. Z manj izgub in sušenja listov jih torej sadimo spomladi.

Če sadimo v zimskem delu leta, moramo vedeti, da posajenim rastlinam in sadikam med transportom korenine nikakor ne smejo zmrzniti. Korenine so namreč rastle v zelo enakomernem vlažnostnem in temperaturnem okolju. Če bi jih sadili ob zmrzali, bi bile v enem dnevu izpostavljene zelo hitrim spremembam in poškodbam. Te povzroča zlasti naglo zmrzovanje in naglo odtajevanje, pojasni sogovornik, zato jih pri temperaturah pod –2 stopinj Celzija ne sadimo. Drugače pa naša drevesa, rastoča na stalnem mestu, prenesejo celo temperature do –25 stopinj Celzija.

Izbira sadik

Sadike je idealno kupovati pri drevesničarju, ki jih je sam vzgojil, kar pa je na slovenskem trgu, kjer prevladuje uvoženo blago, prej izjema kot pravilo, se zaveda Matjaž Mastnak. Ker je bila večina uvoženih rastlin vzgojena v atlantskem delu Evrope, niso dovolj pripravljene za zimo, medtem ko so sadike iz domačih drevesnic prilagojene našemu podnebju in tlem. Četudi so na začetku morda videti ubornejše, se bolje primejo in hitreje napredujejo.

Drugo priporočilo pravi, da kupujmo sveže sadike, četudi so posajene v loncih. Jesenskemu sajenju dajmo prednost tudi zato, ker jih drevesničarji najbolj množično pošiljajo na trg takrat, čez zimo pa se pri trgovcih ved­no utrudijo. Biti morajo zdrave, nepoškodovane, brez znamenj bolezni ali škodljivcev, brez zgrbančenega lubja ali ovenelih listov, ki sta znamenji izsušenosti. In seveda je les­nate rastline, ki bodo rastle leta in se razrasle do končne velikosti, pametno kupiti po tehtnem premisleku, ko imamo načrt vrta in vemo, kakšno vlogo naj bi v njem izpolnjevale.

Koreninska gruda in oskrba z vodo

Nakup drevesne sadike v loncu in presaditev v jamo se resda zdita preprosta, vendar naredi veliko ljubiteljev tu največje napake, razlaga Janko Zver med pripravami, da bo sredi Arboretuma poleg mesta, kjer je prej že raslo drevo enake vrste, posadil petletno sadiko kladrasta (Cladrastis kentukea), listavca iz družine metuljnic, ki izvira z jugovzhoda ZDA. Drevo je največ pozornosti deležno zaradi velikih belih grozdastih cvetov.

Dogaja se namreč, da vrtičkarji v vrtnih cent­rih kupijo sadike v loncih, ki imajo zasušeno koreninsko grudo, za kar je kriv predvsem substrat z velikim deležem šote. To je po njegovih besedah kar v tretjini primerov razlog, da rastlina po sajenju propade. Da se to ne bi zgodilo, je treba lonec z grudo namočiti. Če ga za deset minut postavimo v škaf z vodo, bomo namočeno koreninsko grudo zlahka potegnili iz njega. Zelo slaba izbira je tudi zasušena sadika z golimi koreninami – brez koreninske grude se pogosto prodajajo grmovnice za žive meje, recimo gabri, in sadno drevje. Zapomniti si velja, da jih drevesničarji izkopavajo po 15. oktobru, pravi Zver. Tudi gole korenine, posebno zasušene, je treba dodobra namočiti, zelo se obnese voda, pomešana z ilovico, ki se jih oprime in zadrži vlago.

Ko je rastlina napojena, izkopljemo sadilno jamo, globoko vsaj toliko, kot je visok lonec, ali toliko, da bo sadika posajena enako visoko, kot je bila v drevesnici. Širina sadilne jame naj bo najmanj za dva premera koreninske bale, pri golih koreninah za dva premera krošnje. Pri sajenju kladrasta, ki smo ga fotografirali, je bila izkopana jama nekoliko ožja, saj so sadilno mesto pred tem dodobra prekopali in prerahljali, ko so izkopavali korenine starega kladrasta, ki je prej rasel na tem mestu.

Obseg sadilne jame in rahlost okoliške zem­lje sta pomembna zato, da se rastlina zaradi prevelike količine vode ne utopi, razloži sogovornik, kar je druga pogosta napaka vrtičkarjev. Težava je pogostejša pri težki, ilovnati prsti, preozka sadilna jama lahko pri obilnem zalivanju ali dežju deluje kot bazen, ki zadrži vodo, zaradi česar korenine ne morejo dihati.

Pomen opore

Med zasipavanjem koreninske grude sadiko držimo v pokončnem položaju, pri čemer pazimo na višino. Zadostuje, da nasuto prst utrdimo tako, da jo zahodimo s čevlji. Pri drevesih zapičimo v zemljo debelejši lesen kol, ki jim bo v oporo dve ali tri leta, dokler se ne bodo dobro ukoreninila. Medtem ko grmovnice zaradi oblike rasti opore ne potrebujejo, je zlasti pri olistanih drevesih potrebna, ker krošnja v vetru povzroči nihanje drevesa. Višina opore, za slabo ped oddaljene od debla, naj sega vsaj do dveh tretjin drevesa. Privežemo jo na treh mestih, pri drevesih, pri katerih je kroš­nja oblikovana s cepljenjem na krono, mora segati čez cepljeni del in biti privezana ob eno izmed vej. Z vrvico jo privežemo v obliki osmice, zavozlano mesto je ob opori, vrvica pa ne sme biti nikoli zategnjena. Najbolje je uporabiti namensko votlo vrtnarsko vrvico iz umetne mase, ki je prožna in se bo z rastjo drevesa raztegovala, ko ne bo več potrebna, pa bo zaradi preperelosti razpadla, priporoča Janko Zver. Deblo nekaterih sadik je že od prej dodatno poravnano ob bambusovi palici.

Naš sogovornik posajenega kladastra, skoraj že brez listov, izjemoma ni zalil, ker je bila okolica sadilne jame vlažna, pa še dež je bil napovedan. Sicer pa velja oskrbi z vodo po sajenju posvetiti največ pozornosti, redno tedensko namakanje čez poletje je pomembno zlasti pri drevesih, posajenih do poletja, ker olistana drevesa potrebujejo veliko vode.

Če sadimo večja, ki imajo tudi večjo koreninsko grudo, je več možnosti, da ne bodo dovolj oskrbljena z vodo in se ne bodo prijela, pravi Janko Zver, Matjaž Mastnak pa posebej poudari, da dreves in grmovnic ne zalivamo s cevjo, temveč z zalivalko, saj imamo le tako nadzor nad količino vode. Manj kot deset litrov za posajeno sadiko po njegovih besedah pomeni toliko kot nič.

Kako lahko drevo diha

Ker presajanje, tudi če smo skrbni, za vsako rastlino pomeni stres, je priporočljivo, da četrtino krošnjatega dela listavcev po sajenju odrežemo, da si hitreje opomore, priporoča Mastnak. Pri tem ga nekoliko znižamo, izrežemo poškodovane veje, takšne, ki rastejo na nepravih mestih, segajo v notranjost, se drgnejo in podobno.

Ob sajenju in prvo leto po njem posajenega drevesa in grmovnice ne gnojimo, saj ga želimo prisiliti, da bi v iskanju hrane samo čim dalj razpredlo korenine. Kolobar okrog drevesa v širini krošnje bi moral biti dve do tri leta okopan, torej brez trave in plevela, ki sta sadiki močna konkurenca pri preskrbi z vodo. Okopana zemlja je tudi prezračena. Sogovornika namreč opažata, da ljudje le stežka dojamejo, da morajo korenine dihati, za to pa je nujni pogoj rahla zemlja. Tla pod drevesi torej ne smejo biti zbita od hoje, valjarjev ali morda celo asfaltirana ali tlakovana.

Natančnejše napotke za sajenje okrasnih dreves in grmovnic lahko preberete še v prispevkih Enakega drevesa ne posadimo na isto mesto, Gnojenje okrasnih dreves in Globina sajenja dreves in grmov, ogledate pa si lahko tudi videoprispevek na to temo Kako sadimo okrasna drevesa.