V angleško govorečih deželah zato tej grmovnici pravijo tudi paper bush, papirni grm, katerega mlajši poganjki so najpripravnejši za ročno pridobivanje papirja prav takrat, ko rastlina cveti. Takrat so precej prožni, tako da jih je mogoče, ne da bi se pri tem zlomili, uviti v zanko. Edžvortije (Edgeworthia chrysantha) kot okrasne grmovnice niso oprav pogosta izbira, saj težko prenesejo dolgotrajne zimske temperature pod pet stopinj Celzija. Tam, kjer z njimi eksperimentirajo v "mejnih področjih", jih zasajajo predvsem na prisojne in zavetne lege ob hiše. Socvetja, ki mene po obliki spominjajo na bodnantsko brogovito, cvetijo dolgotrajno, medeno dišijo in so sprva intenzivnejših odtenkov, pozneje zbledijo. Njihove kepe so lahko od bledo do močno rumene barve, pri nekaterih različicah imajo na vrhu prav ognjeno rdeč nadih. Grm se povsem olista šele po cvetenju, in tudi ko ozeleni, je na vrtu postaven okras s skladno krošnjo. Raste precej počasi.

Japonci imenujejo papir iz edžvortije mitsumata, pridobivajo pa ga iz bele sredice (ne lubja) ravno prav starih poganjkov (vejic), ki se med kuhanjem razpusti v vlakna.