Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Mestna drevesa: Nedopustno je drevesu odvzeti več kot desetino krošnje

V tednih pred zimo nas v mestih marsikje obide srh ob pogledu na krošnje dreves. Ne, ker so odvrgla liste, temveč ker so lepega dne spremenila svojo podobo – od krošenj so ostali nemi štrclji. Zmotno je prepričanje, da je drevesa treba obžagovati, pri odraslih moramo odstraniti le zalomljene in odmrle veje, pravi Matjaž Mastnak, svetovalec v Arboretumu Volčji Potok. Po izobrazbi diplomirani inženir gozdarstva, poznavalec vrtnic in pisec strokovnih in esejističnih knjig o flori, je jasen: tako ponakažena drevesa izpričujejo, da se je nad njimi izživljal brutalnež. To sporočilo se mu zdi zelo značilno za naš čas, ko prevladuje popolno pomanjkanje občutka za ravnanje z živimi bitji.

Kakšna je funkcija dreves v mestih, zakaj jih sadimo?

Drevesa v mestih ustvarjajo človeku prijazno okolje. Ne gre samo za to, da je urejena okolica estetska, da imajo drevesa v ustvarjanju naselij oblikovno funkcijo, temveč nam predvsem poleti dajejo senco, vlažijo zrak, znižujejo temperaturo – to so vse funkcije, zaradi katerih je bivanje z njimi prijetnejše. Pomembno je, da so nasadi dreves, s katerimi so načrtovalci zaokrožili naselje, oskrbovani v enem mahu. To, da skupnosti stanovalcev ali hišniki z najemom nestrokovnih izvajalcev klestijo vsak po svoje, je znamenje izrojenosti pri upravljanju zelenih površin. Mestna drevesa morajo biti ne samo lepa in koristna, ampak tudi varna. Začne se s tem, da so pravilno izbrana, v nasprotnem prerastejo prostor, ki smo jim ga namenili. Napak pri izbiri dreves v projektih je ničkoliko. Z lahkoto se rešujejo edino z motorno žago, tako da se drevesa porežejo pri koreninah in nadomestijo z vrstami, ki ostanejo manjše.

 

Kakšna je razlika med naravno zasejanimi drevesi, tistimi, ki jih ljudje zasajajo okoli svojih domov na podeželju, in drevesi v mestih?

Danes se drevesa v naseljih od drugih razlikujejo po tem, da imajo bistveno težje življenje. Poleg celinskega podnebja z večjimi temperaturnimi in sušnimi ekstremi so hud problem zelo zbita, povožena, zaparkirana, tlakovana in pozimi soljena tla, saj prizadenejo vitalnost dreves in jim skrajšujejo življenjsko dobo. Temu se pridružujejo še gradbeni posegi v njihovi bližini in vzdrževalci, ki to niso. Medtem ko nam pri zobobolu ne pride na misel, da bi pomoč iskali pri konjedercu, za vzdrževanje mestnih dreves ta primerjava drži. Upravljavci naselij izbirajo »obžagovalce«, ki so najcenejši – v splošno razširjenem zmotnem prepričanju, da je drevesa treba obžagovati samo zato, da se jih klesti. Dobro izbrano drevo ne potrebuje brutalnih posegov, potrebna pa sta usmerjanje v mladosti in vzdrževalna rez. Mesarjenju z drevesi smo priča od leta 1991, ko je obžagovanje postalo velik posel.

 

Kdo lahko odloča o mestnih drevesih, kdor jih je zasadil, lastnik zemljišča, upravljavec naselja?

Za ravnanje z njimi pristojna stroka je arboristika, ki zna drevo pravilno izbrati, posaditi, oskrbovati in pravi čas odstraniti. Lastniki seveda imajo pravico, da delajo po svoje, vendar lahko to delajo prav ali pa narobe – to je stvar njihovega obzorja ali samozaverovanosti. Področje danes ni regulirano, saj se lahko z obrezovanjem dreves ukvarja vsak. Zdaj se za arborista v slovenskem izobraževalnem sistemu sploh ne moreš izšolati. Tukajšnji arboristi s certifikati so izpite opravili v tujini. Da bi vzgojili generacijo s primernim znanjem, si prizadevamo, da bi področje vključili v višje strokovne šole ali sistem pridobivanja nacio­nalnih poklicnih kvalifikacij. Strokovnjaki za arboristiko so zaposleni na Gozdarskem inštitutu Slovenije, certificirane arboriste izvajalce zaposluje nekaj podjetij, a to za slovenske potrebe niti približno ne zadostuje. Pri nas je na tem področju začelo orati ledino ljubljansko podjetje Tisa, ki je leta 2005 izdalo tudi evropska navodila za obžagovanje dreves. S tem področjem se ukvarjamo tudi v Arboretumu, čeprav arboriste, ki delajo z drevesi, formalno šele izobražujemo. Glavni problem še vedno vidim pri naročnikih, ki želijo imeti čim manj stroškov ali urediti posel svojim prijateljem. Zagotovo je strokovno obrezovanje veliko zamudnejše kot pa mesarjenje, pri katerem drevesu odbiješ tri četrtine krošnje.

Imam občutek, da v dojemanju dreves v naseljih prevladujeta skrajnosti: na eni strani jih ljudje branijo pred posegi, tudi če so bolna, na drugi so do njih sovražni, saj okolico njihovih domov nastiljajo z listjem, s krošenj na avtomobile kakajo ptice, poleg tega zgodaj zjutraj zganjajo hrup, krošnje delajo senco. Ponekod so zato drevoredi lepo raščenih dreves postali podobni opustošenemu koruzišču.

Veliko ljudi drevesom priznava, da so živa bitja, zato si zaslužijo dostojanstvo, s tem, da se do njih spodobno obnašamo. Drevesoljubstvo je pri nas pogosto dvorezno: vsako drevo ima namreč svoj življenjski lok, in ko se enkrat začne naglo starati, postane njegovo vzdrževanje v mestu ne samo zelo drago, ampak tudi nevarno. Navzlic temu se mnogi čustveno zelo angažirajo in zavračajo tudi smiselne ukrepe, medtem ko denimo ne opazijo zlorabljanja mladih dreves vsenaokrog. Ta so poteptana, ranjena, oskubljena in nosijo posledice takšnega ravnanja vse življenje, pa se nihče ne zmeni zanje. To je najbrž tudi posledica nepoznavanja razmer.

Če se za hip zadržim še na drugem polu: da z dreves pada listje, ve vsak, ki hodi po svetu z odprtimi očmi. Če nočete imeti listja, pač ne imejte dreves; če hočete živeti v puščavah, v katerih so okrog stanovanjskih blokov le tlakovane in asfaltirane površine, izvolite, ampak lepo in prijetno vam ne bo.

 

Po čem strokovnjaki, drugače od laikov, razberete, da je drevo nevarno?

Glavna nevarnost so suhe ali zalomljene veje, ki pogosto ostanejo ujete v krošnjah po drevesnih ujmah. Opazimo tudi mesta, na katerih bi se lahko drevo razklalo, pa duplinasta in podolžno počena drevesa. Slednja se lahko ob obremenitvi zasukajo in razlomijo. Velika nevarnost so tudi drevesa z uničenimi koreninami. Tem zelo škodi, ker jim ne zagotovimo potrebnega rastnega prostora. Vsako drevo v mestu bi moralo namreč imeti najmanj 17 kubičnih metrov za razraščanje korenin v zračnem substratu. Novejši standardi govorijo celo o 35 kubičnih metrih, razporejenih do globine enega metra, ker je nižje premalo zraka. Takšnih razmer mestna drevesa, razen v parkih, nimajo, zato se hitreje starajo in so manj lepa, kot bi lahko bila. Nemški standard celo pravi, da je območje korenin vertikalna projekcija drevesa plus meter in pol navzven ... To je območje, ki ga moramo zavarovati, če želimo drevo obvarovati pred poškodbami vseh vrst. Te pri nas pogosto nastajajo tudi pri gradbenih delih, ker dreves ne zavarujejo. V parku, kjer rastejo na samem, lahko sežejo korenine tudi dva- do trikrat tako daleč, kot je široka krošnja, v gozdu pa je, nasprotno, velika konkurenca in širini koreninskega sistema ustreza tloris krošnje.

 

Drevesom obcestnih nasadov, ki jim težko rečemo drevoredi, se torej že vnaprej slabo piše ...

Tam lahko rastejo drevesni nadomestki, razni kroglasti javorji, robinije ipd., a tudi ti potrebujejo pas tal, ki diha. Po drugi strani pa se da poskrbeti, da je rastni prostor kljub tlaku pod drevesi prezračen s posebnimi cevmi. Drevesa sicer ne potrebujejo dobre vrtnarske zemlje, potrebujejo predvsem sipek zračni material, v katerem lahko korenine sprejemajo hranila in vodo in kjer se lahko razrastejo, da zagotovijo oporo. Sem mnenja, da drevesa sodijo v park, v drevorede, na tlakovane in umetne površine, ki ne izpolnjujejo osnovnih pogojev za njihovo rast, pa ne.

 

Je obrezovanje odraslih dreves v naseljih sploh kdaj upravičeno?

Odstraniti je treba le zalomljene in odmrle veje, ki lahko zgrmijo na tla, in nepravilnosti v rasti.

 

Kakšne nepravilnosti?

Drevo mora imeti eno deblo, ker je to najbolj varno. Vsa mesta, kjer se deblo razveji, so namreč potencialne točke lomov. Če med debloma ostane ujeta skorja, se zaradi debelinske rasti vztrajno odrivata. Toda to in druge nepravilnosti se da odpraviti že z ročnimi škarjami – večina ključnih arborističnih ukrepov se opravi pri mladih drevesih. Pozneje so pri oblikovanem drevesu potrebni samo še vzdrževalni ukrepi.

 

Kakšne so strokovne omejitve pri tem?

Nobenemu odraslemu drevesu ne smemo odvzeti hkrati več kot desetino krošnje, pri zelo hitro rastočih vrstah do petino. Vse, kar je več, je nestrokovno. Toda po mestih opazujemo »toteme«, pri katerih je razmerje ravno obrnjeno, od krošnje so ostali le štrc­lji. In še nekaj: za strokovnimi posegi nikoli ne ostajajo velike rane. Aboristika namreč pravi, da če drevo že obrezuješ, moraš to početi redno, tj. na tri, pet, največ deset let, da povzročiš majhne rane, ki jih drevo lahko hitro in brez težav zapre – to je velikost, ki jo lahko objamemo s palcem in kazalcem ene roke. Če je bilo treba žagati nosilne veje krošnje, to pomeni, da je izostala nega v mladosti. V mestu namreč pričakujemo, da se bomo pod drevesom sprehajali ali vozili. Zato je treba saditi šolane sadike, ki imajo že dva metra in pol debla brez vej, pozneje pa krošnjo pri rednem vzdrževanju mladih dreves postopoma dvigovati. To delamo do višine, ki ne moti normalnega prometa pod drevesi. Predvsem pa to ne more biti ukrep, s katerim poskušamo za nazaj popraviti napake, ker drevesa tega ne prenesejo. Večje ko so rane, prej se na drevesu pojavi trohnoba, ki bo razkrojila osrednji lesni cilinder, preden bo lahko lubje rano zaprlo. Najprimernejši čas za arboristične ukrepe je vegetacijska sezona, ker se v drevesu takrat takoj aktivirajo zaščitni mehanizni, medtem ko v času mirovanja dreves ni ovir za vdor povzročiteljev trohnobe skozi rane.

 

Kaj se še zgodi s pretirano obrezanim listavcem?

Ponakazi se, s čimer izpričuje, da se je nad njim izživljal brutalnež – to sporočilo se mi zdi zelo značilno za ta čas, ko prevladuje popolno pomanjkanje občutka za ravnanje z živim bitjem. Drugič, drevo izgubi svojo obliko. Pri pravilnem arborističnem obrezovanju namreč od daleč sploh ne ugotovimo, da je bilo drevo obrezano, ker to naredimo tako, da ohrani svojo individualnost in vrstne značilnosti. Pri pretirano obrezanih drevesih iz oboda velikih ran poženejo šopi vej, ki se bodo pozneje pri rasti izrinjale in se bodo čez 20 let množično lomile. Drevo, ki je bilo čez mero obžagano, je dolgoročno nevarno in do kraja svojih dni grdo. Treba je poudariti, da drevesa z obžagovanjem ni mogoče trajno znižati. Vsako močno poseganje v krošnjo povzroči močan odziv, ko drevo odžene s trojno močjo. Število mladih vej se zelo poveča in rastejo še hitreje, kot bi rastle prejšnje veje. V mnogih primerih pa se radikalno obrezana drevesa nikoli pošteno ne obrastejo, saj že tako živijo v nemogočih razmerah in so že mlada postarana.

 

Se načela in namen rezi, ko gre za okrasna drevesa, razlikujejo od obrezovanja sadnega drevja? So sprejemljivi enaki postopki?

V splošnem je obrezovanje sadnega drevja namenjeno povečevanju pridelka, strogo utilitarni rabi drevesa; življenjska doba sadnih dreves je zato bistveno krajša od dreves, ki jih sadimo za javno zelenje. Obrezovanje dreves v javnem prostoru želi predvsem zagotavljati lepa in varna drevesa. To predpostavlja, da je pri vseh treba upoštevati njihovo biologijo, to, kako živijo, zapirajo rane, odganjajo ipd. Namen rezi se torej razlikuje, pri sadnem drevju se tudi obrezuje bistveno več kot pri okrasnih drevesih v naseljih.

 

Se iglavce sme rezati? Niso redkost za tretjino znižani iglavci, videvamo drevesa z obkleščeno spodnjo tretjino vej in podobno.

Večina iglavcev ne prenese obrezovanja: smreke in bori so denimo za obžagovanje popolnoma neprimerni. Obglavljanje iglavcev – iglavci namreč ne poženejo novega vrha – je dokaz temeljnega nerazumevanja vloge dreves v naseljih. Obstaja tudi nerazumljiva želja, da bi vsem drevesom dvignili krošnje. To je značilna napaka pri omorikah, saj je njihova glavna okrasna vrednost to, da so tudi v starosti zelene do tal. Ponavljam: če je drevo preveliko, ga je treba v celoti požagati in mu s tem privoščiti dostojanstven konec. Namesto njega pa posaditi manjše.

 

Kakšni so posebni načini rezi?

Zlasti v sredozemskem prostoru je običajno glavičenje, kar pomeni, da na določenih mestih vsako ali vsako drugo leto porežejo vse vejice, tako da se pokaže neka glava – ta drevesa imajo bistveno nižjo krošnjo in se vedno obnavljajo iz teh glav. V Italiji imamo to priložnost opazovati na platanah in drugih drevesih. Pri nas je glavičenje v uporabi pri okroglokrošnjatih javorjih in robinijah, saj tudi ti dve sorti zrasteta večji, kot bi si jih želeli vzdrževalci cest. Da se drevesu odbije cela krošnja, da se kot celota obglavi, včasih vidimo pri vrbah žalujkah. To zelo skrajša njihovo življenjsko dobo. Način, s katerim so ustvarili obcestne drevorede s kroglastimi krošnjami, je bil pogost v rajnki Avstriji in v stari Jugoslaviji. Seveda bi ti drevoredi potrebovali trajno oskrbo. V socializmu se ni z njimi nihče ukvarjal, pa so v mladosti pohabljena drevesa neovirano rasla v višino. Še danes imamo zato opraviti z zalogo dreves, ki so lahko zelo nevarna, ker so zaradi obglavljanja v mladosti v notranjosti debel in glavnih vej trhla, hkrati pa imajo nesomerne in prevelike krošnje.

 

V zadnjem času opažamo nove nasade manjših dreves, ki so si podobna kot jajce jajcu, celo veje v njihovi krošnji so podobno razporejene, kot bi šlo za klonirance ...

Pri nekaterih sortah gre res za klonirane rastline oz. vegetativno razmnožena okrasna drevesa, tako kot pri sadnem drevju. Nekaj je treba razčistiti: drevored je poteza prostoru, pri kateri je pričakovano, da so vsa drevesa iste vrste, enake starosti in enakega videza. Nekatera okrasna drevesa so tudi sejanci, stebrasti gabri, pri katerih več vrhov raste vzporedno, pa so denimo vegetativno razmnoženi, zato so si enaki. Prostor za poudarjanje individualnosti dreves je po mojem mnenju v parku, pri nasamnih oz. soliternih drevesih, drevored pa je kolektiv.

 

Ponekod preseneča tudi gostota sajenja, tudi nadomestnih dreves v drevoredih.

Okvirna medsebojna razdalja v drevoredih je sedem metrov, odvisna je tudi od vrste in pri nadomeščanju dreves od razdalje v obstoječem nasadu.

 

Z drevesi velikokrat grdo ravnamo tudi iz neved­nosti. Na katere napake bi opozorili?

Predvsem mlado drevje je pri nas nenegovano in zapuščeno takoj po sajenju. Vsaj prvih pet let bi moral biti kolobar okrog njih okopan, oplet in zalivan. To je prva investicija v močan koreninski sistem in šele močne korenine omogočajo zdravo drevo. Veliko napak je pri izbiri – sadijo se prevelika drevesa za razpoložljivi prostor. Kdor bi si rad razčistil pojme o obžagovanju, naj si poišče prej omenjena navodila. Če izvajalec drevesom odbije pol krošnje na mah, je jasno, da imamo opraviti z nestrokovno osebo. Obžagovanje ni samo sebi namen, temveč želi zagotavljati lepa in varna drevesa. Zaradi težkega življenja dreves v mestih je njihova življenjska doba načeloma krajša kot pri drevesih v parkih in gozdovih. Velja, da je po 60 letih drevoredno drevo godno za zamenjavo.

Julijana Bavčar
  • Sash 02.01.2017 reply

    Kaj pa pomeni citat: "Veliko ljudi drevesom priznava, da so živa bitja, zato si zaslužijo dostojanstvo, s tem, da se do njih spodobno obnašamo..." se avtor ni učil biologije, da obstaja živalski svet, rastlinski svet in mineralni svet. Prva dva pojma sestavljajo ŽIVA bitja, ne glede ali jim to lastnost priznava veliko ljudi, malo ljudi ali nihče?!?!?! Sicer dober članek pa vseeno postavlja rastline kot drugorazredna bitja malce v ozadje. Se še veliko premalo zavedamo, da bi brez njih dobesedno IZDIHNILI. In izdihnili bi v svojem zadnjem dihu CO2 in ne kisika. Zato bodimo spoštljivi do vseh živih bitij. Za gospode na Tisi d.o.o. pa lepo, da pišejo smernice in napotke, ampak naj si jih tudi preberejo, ne pa da obžagovanje opravljajo pol-izobraženi delavci, ki se jim fučka za napisano. MOL naj ukrepa in z našim davkoplačevalskim denarjem se ne bo delalo kot do sedaj. Odgovornost vpletenih naj se zahteva s tem, da pokličemo, napišemo, povemom zahtevamo konkretne in jasne odgovore. Tudi odgovornost. In ne podpisujemo peticij. Nimajo učinka in so zavajajoče, saj se nam zdi, da smo nekaj naredili, kup podpisanih papirjev pa pristane pod nekogaršnjo mizo. Aktivno zahtevajmo profesionalno korektnost in spremembe.