Kakšnemu tipu stanovanj lahko rečemo meščanska in kakšne so njegove značilnosti?

V predindustrijskem času je bila hiša obrat v malem, lastniki, njihovi vajenci, hlapci, družina so v njej živeli in delali. Če so jo prodali, so jo z obrtjo vred. Ta je potekala večinoma v pritličnem in dvoriščnem delu, v prvem nadstropju – ta so marsikje nadzidali pozneje, v prvi polovici 19. stoletja – so bila bivališča za družinske člane. Od srede 19. stoletja pa so industrializacija in spremembe v družbenem življenju in razmišljanju pripeljale do bistvenega preskoka, ki ga v stanovanjski kulturi predstavljajo najemniške hiše. To so bile najpogosteje, dvo-, tri-, redkeje štirinadstropnice z dvema stanovanjema na nadstropje, namenjenima za oddajanje. Ta danes pojmujemo kot tipična meščanska stanovanja. V primerjavi s prej omenjenimi, iz katerih se ljudje niso bistveno premikali, je skrbnik družine, oče, odhajal na delo drugam. Sestavni del take družine je bila še dolgo služkinja.

Kakšen je bil ponavadi socialni status družin, ki so živele v meščanskih stanovanjih?

Praviloma je bil razmeroma dober. Najemali so jih ljudje srednjega in višjega sloja, najpogosteje družine uradnikov. Najbogatejši iz višjega sloja, lastniki tovarn, sodniki ali zdravniki, pa so si lahko privoščili gradnjo lastnih vil. Obdobje industrializacije je prineslo poudarjeno individualizacijo jedrne družine staršev z otroki (z njimi ponavadi živi služkinja), ki si je v primerjavi z načinom bivanja, značilnim za starejše hiše v mestnem jedru, ustvarila intimnejše okolje. Zasebnost in družinsko življenje sta bila po svoje ideal meščanske dobe.

Kdo so bili investitorji v najemniške hiše?

Pogosto so bili to meščani iz višjih slojev ali kar gradbeniki, ki so pokupili zemljišča v predelih, za katere se je vedelo, da bo na njih mogoče graditi. Najemniške hiše so neredko prodali naprej tovarnarjem ali drugim s presežkom kapitala, saj so pomenile varno naložbo. Hišni posestniki so tako imeli od ene hiše do cele ulice. V vsaki je bil pomembna vez med najemniki in lastnikom hišnik, ki je tu živel in skrbel za red. Hišniška stanovanja so bila praviloma v pritlič­ju ali na dvorišču. Najemniki v stanovanjih niso bili dolžni skrbeti za nič drugega kot za urejenost njihove notranjosti, obnova in skrb za čistočo sta bili lastnikova obveznost. V pogovorih s starejšimi ljudmi v terenski raziskavi sem pogosto prepoznala »tipičen najemniški pogled« na to: po njihovih besedah so bile hiše menda tako čiste, da bi lahko stopnice polizal. Mnoge od njih so danes žal v bistveno drugačnem stanju.

Ste morda zasledili, v kateri fazi so stanovanja v meščanskih hišah postala lastnina družin, ki so prebivale v njih?

To se je zgodilo z Jazbinškovim stanovanjskim zakonom, kjer niso bile v procesu denacionalizacije cele hiše vrnjene nekdanjih posestnikom, razlaščenim po drugi svetovni vojni, oziroma njihovim dedičem. Vsekakor pa imamo od devetdesetih let naprej opraviti z bistveno bolj razpršenim lastništvom.

Kako se je pri nas od srede 19. stoletja spreminjala bivalna kultura različnih slojev, ki so živeli v mestih?

Poleg hiš s stanovanji za srednji sloj je v zelo industria­liziranih delih Evrope nastal še en tip najemniških hiš, t. i. delavske kasarne za družine delavcev, ki so se v mesta množično priseljevali s podeželja. Pri nas so redkejše, je pa družba Južne železnice v Mariboru hkrati z gradnjo delavnic v šestdesetih letih 19. stoletja zgradila skoraj 40 hiš s po osmimi skromnimi stanovanji. Na začetku 20. stoletja, izrazito v 20. in 30. letih, se je v evropski arhitekturi veliko razmišljalo o bivalni kulturi delavstva, s čimer je bilo povezano načrtovanje stanovanjskih kompeksov zanj. V tistem času je zelo zaznamovalo urbanistično podobo mnogih evropskih mest, med drugim Dunaja. Lep primer uspešne socialne gradnje na Slovenskem med obema svetovnima vojnama je Vurnikova delavska kolonija v Mariboru, zgrajena leta 1928. Mestna oblast je arhitekta Ivana Vurnika, ki je sledil zgledom v svetu, takrat podprla in s tem omogočila delavskim družinam v najemniških hišicah za tisti čas zgleden stanovanjski standard.

Za vsa obdobja pa je v mestu poleg bivalnih razmer, značilnih za srednji, uradniški sloj, obstajala še cela paleta načinov, predvsem navzdol po socialni lest­vici. V času industrializacije so na dnu ljudje živeli v opuščenih pralnicah, hlevih, prehod k meščanskim so delavska stanovanja. Pomemben sloj ljudi so podnajemniki; celo najemniki v delavskih stanovanjih so prišlekom s podeželja nemalokrat oddajali posteljo. Ta navada je bila pomemben socialni korektiv.

Če se vrneva k najemniškim meščanskim stanovanjem, kaj je bilo zanja značilno v arhitekturnem pogledu?

V mariborskem primeru je mestna oblast spoznala, da je mestno jedro za obzidjem pretesno za čedalje številnejše prebivalstvo, zato je začela pripravljati regulacijske načrte za območje severno, vzhodno in zahodno od njega, saj je na jugu mejilo na Dravo. Urbanistično so v zadnjih desetletjih 19. stoletja zastavili kareje pravilnih oblik, v katerih so rasle meščanske hiše. Prve so imele na dvoriščni strani, kjer je bilo pročelje preprosteje oblikovano, zunanje ganke, ki so povezovali stanovanja v nadstropju in s katerih se je vstopalo vanja, ponavadi v kuhinjo. Starejši tipi teh stanovanj niso imeli svojega stranišča, po ganku se je prišlo do skupnega v nadstropju. Desetletja pozneje so začeli pri novogradnjah ganke nadomeščati notranji hodniki, dostopni z notranjega stopnišča.

Lahko govorimo o tipičnem tlorisu meščanskih stanovanj?

Separatna stanovanja, tj. zaključene enote v meščanskih najemniških hišah, so bila skoraj praviloma trisobna, poleg tega so imela prostorno podolgovato predsobo, kuhinjo, shrambo in v bližini kuhinje še sobico za služkinjo. Po skromnih merah je mogoče te prostore v tlorisu še danes hitro prepoznati, čeprav so jih ljudje pozneje spreminjali v kabinete, delovne sobe ... Stranišča so se pri poznejših gradnjah preselila v stanovanja, ker pa so bila na štrbunk, so bila po nadstropjih v istem navpičnem nizu. Kopalnice so se v novih gradnjah začele pojavljati šele po uvedbi vodovoda, v Mariboru po letu 1901. V mnogih primerih tudi prestižnejša, pred napeljavo vodovoda zgrajena stanovanja še dolga desetletja niso dobila kopalnice ali izplakovalnega stranišča. Množično so jih začeli v starejših meščanskih hišah urejati šele v šestdesetih letih 20. stoletja. Ljudje so se temeljiteje umivali v topli kuhinji, pomemben element spalnic je bila umivalna omarica ali mizica. Seveda ne smemo pozabiti pomembne vloge javnih kopalnic oziroma mestnih kopališč, ki so jih redno obiskovali.

Odkod so nosili vodo pred letom 1901, kako je bilo s kanalizacijo in od kdaj je bila razsvetljava električna?

Mnoge meščanske hiše so imele na dvorišču vodnjake, kjer jih ni bilo, so po vodo hodili na javne vodnjake na trgih. Vedra z večjo količino vode so odlagali na posebno omarico v bližini štedilnika. Vodovod je sprva pripeljal vodo le na dvoriščno stran hiše ali v posamična nadstropja, ne prav dolgo zatem pa so ga speljali do kuhinj.

V Mariboru so kanalizacijo najprej dobile nekatere ulice v šestdesetih letih 19. stoletja, prej so bili odvodi iz stranišč speljani v greznico. V kuhinjah pred napeljavo tekoče vode niso imeli korita z odvodom. Vodo je bilo pač treba nekam odliti. Po starih časopisnih člankih lahko sklepamo, da je podobo mest in kakovost življenja v njih celo bolj kot vodovod spremenila kanalizacija. Po mestu so bili pred tem speljani nič kaj prijetni jaški za odvajanje odplak.

Po zaslugi podjetnosti zasebnika Karla Scherbauma je v mestu žarnica zasvetila že leta 1883, prva na Slovenskem, splošnejša elektrifikacija meščanskih stanovanj pa se je začela sredi dvajsetih let 20. stoletja. Do takrat so bile tudi v finih hišah glavna razsvetljava petrolejke; ohranjena poročila z začetkov uvajanja elektrike v meščanske hiše pa pričajo o tem, da pridobitve zaradi dodatnega stroška niso povsod sprejeli z odprtimi rokami.

Ste pri raziskovanju bivalne kulture v mestu ugotovili tudi kaj nepričakovanega?

Za čas pred nastankom meščanskih najemniških hiš me je zelo presenetilo spoznanje, da v mestnem jedru do srede 19. stoletja niso imeli zidanih štedilnikov, temveč odprta ognjišča, pravcate črne kuhinje. Za odvajanje zraka je imel del nad ognjiščem od stropa navzdol zidano pregrado, ki je omejevala uhajanje dima in isker v prostor. V najemniških meščanskih hišah pa so bili zidani štedilniki že del stanovanja, najemnika so v njem pričakali. Enako velja za peči na trdno gorivo v posameznih prostorih. Železne so večinoma starejšega izvora, sledijo jim lončene, ki so se iz bidermajerskih okroglih sčasoma spremenile v kvadratne. V starejših stanovanjih so jih nameščali v kote sob, ki so se na tlorisu stikali, da je bilo kurišče za vse v enem prostoru, ponavadi v kuhinji z odprtim ognjiščem ali v veži. Z uvedbo zidanih štedilnikov pa so se tudi kurišča preselila v posamične sobe s pečmi. Drvarnice so bile načeloma na dvorišču, včasih pa tudi v kleti.

Kateri prostori so še spadali k stanovanju?

Poleg drvarnice še klet, smetiščnica in pralnica, ki je bila bodisi v kakšnem dvoriščnem traktu ali poleg hišniškega stanovanja na dvorišču. Bila je skupna za vsa stanovanja najemniške hiše, uporabljali pa so jo po dnevnem razporedu, enako dvoriščna obešala za sušenje. Gospodinje so za pranje najemale perice. Praviloma je k vsakemu stanovanju pripadal še vrt, v končnem delu dvorišča. Če na kareje pogledamo z vrha, so se od hiš z vseh štirih strani najprej vrstili pomožni objekti, proti sredini pa so se dvorišča stekala v vrtove. Ta zemljišča so od tridesetih let 20. stoletja marsikje pozidali.

Kot vidimo, so dvorišča zelo pomemben funkcionalni del hiše. Še pri starejših najemniških hišah so tu stale remize za vozove, konjski hlevi in sobica za kočijaža, ki so ljudem omogočali mobilnost. Hlevi so sčasoma postajali vse bolj sporni in so jih umikali z dvorišč. Zame je bila še ena presenetljiva ugotovitev, da so na nekaterih mestnih dvoriščih še konec 19. stoletja poleg konjskih hlevov stali tudi hlevi za krave in svinjak.

Koliko ljudi je ponavadi živelo v opisanem trisobnem stanovanju?

Zelo različno. Starša z otroki, torej pogosto štiri- ali petčlanska družina, poleg njih še služkinja, včasih pa tudi podnajemniki, kdo od starih staršev ali drugih sorodnikov. Uporaba sob v meščanskih stanovanjih je bila ponavadi opredeljena že pri gradnji: trisobna so imela salon, jedilnico in spalnico. V kuhinjah višjih slojev, v katerih sta bila poleg štedilnika in omarice za vodo glavna kosa pohištva miza in kredenca, se družina praviloma ni veliko zadrževala, bolj se je to dogajalo v jedilnici z veliko mizo in kredencami za posodo. Salon je bil opremljen z najboljšim pohištvom, ki so si ga lahko privoščili, in je bil namenjen za sprejemanje obiskov, kar je bilo pomemben del meščanske manire. Značilno je bilo veliko nasprotje med odprtostjo in izbranostjo salona (klavir, ogledala, dobra sedala, knjige) in zasebnostjo spalnice. V njej so poleg staršev pogosto spali tudi otroci, ker drugih prostorov za to ni bilo. Kakšno dodatno ležišče zasledimo tudi v kuhinji. Sčasoma se je iz salona razvila dnevna soba. Trend funkcionalizma je prinesel priročnike, ki so ljudem svetovali, da bi salonu, če ni dovolj drugih sob, odvzeli zgolj reprezentančno vlogo. Skoraj praviloma so ženske ob poroki v stanovanje prinesle kak vrednejši kos opreme, od staršev so dobile spalnico ali od nekdanjega delodajalca omaro. Nekatere so nam­reč pred poroko, s katero so se povzpele na social­ni lestvici, služile kot gospodinjske pomočnice.

Spričo takšne razporeditve se zdi, da je bila služkinja s svojo sobico kar nekako privilegirana.

Po svoje res, saj so imele kljub asketski opremljenosti kamric svojo zasebnost. V njih so se še dolgo obdržale umivalne mizice, saj je bila kopalnica v stanovanjih ali vilah namenjena družini.

So imela meščanska stanovanja balkone?

Starejša z ganki ne, v poznejših pa so bili manjši balkoni, podobno kot servisni prostori (kuhinja, shramba, soba za služkinjo, morda kopalnica) obrnjeni na dvoriščno stran. Sobe kot reprezentančni prostori so povečini gledale na ulico.

Arhiv revije Deloindom+.