Na eni strani mir in zelenje, na drugi asfalt in mestni vrvež, vmes pa le dobrih deset, a ne več kot petnajst minut hoda. Mlada družina si je namreč dom ustvarila v Ragovem, od koder vodi pot skozi gozdiček do priljubljenega sprehajališča Novomeščanov in tudi do starega mestnega jedra. Hiša je majhna, v dveh nadstropjih je vsega skupaj 117 kvadrat­nih metrov bivalne površine, a so te skrbno načrtovane in premišljeno izkoriščene, zato je več kot dovolj prostora za štiričlansko družino.

Gostiteljica je k načrtovanju hiše že v izhodišču pristopila s posebno vizijo: na minimalni površini ustvariti kar se da prostoren in funkcionalen dom. Njene načrte je najprej začel uresničevati arhitekt, ki se je specializiral v snovanju hiš z majhno kvadraturo, že v fazi projektiranja pa je lastnica k sodelovanju pritegnila arhitektko Julijo Marolt. Pri tako majhni bivalni površini je zelo pomembno, da pravilno načrtuješ in izvedeš vsak, še tako majhen detajl, tudi vse napeljave, da pozneje ni težav z umeščanjem pohištva, poudari Maroltova, ki je prav tako zasnovala vso notranjo opremo.

 Najpomembnejše odločitve glede interierja so sprejeli že med samo gradnjo. Lastnica je jasno povedala, kaj želi in kaj potrebuje njena družina: svetle barve, funkcionalno izkoriščene kotičke in niše, kar vključuje tudi zaprt prostor pod stopnicami v dnevnem prostoru (kdo bi pa kar naprej brisal prah, ki bi se nabiral pod njimi, pravi v smehu), nekoliko dvignjeni postelji v otroški v sobi, da bo pod njima dovolj shranjevalnega prostora, in kuhinja v obliki črke U. Od tod naprej je popolnoma zaupala Maroltovi, predvsem zato, ker je arhitektka iz svojih lastnih izkušenj vedela, kaj potrebuje mlada družina.

Tudi sicer pri svojem delu velikokrat izhajam iz sebe, pravi arhitektka, saj sem po eni strani velik praktik, po drugi pa estet. Prepričana je, da zgolj funkcionalnost še zdaleč ni dovolj, čar notranje opreme je ne nazadnje celo v tem, da ima uporabnik veselje svoj dom pospravljati. Marsikdo zanemari nekatere, na prvi pogled morda obrobne stvari, na primer, kam odložiti ipod, kje polniti mobilni aparat in podobno, a se izkažejo za nadvse pomembne, ko poskušamo vzdrževati red v svojem domu, pravi sogovornica.

Vso opremo, z notranjimi in drsnimi vrati vred, so po njenih zamislih izdelali v Mizarstvu Erjavec, a še preden so se lotili izdelave, je želela, da se lastnica navadi na materiale, ki jo bodo pozneje obkrožali, da jih občuti, zato ji je prinesla posamezne vzorce pohištva. Na izrisih je lahko vse videti lepo in prav, a ko pozneje neki del opreme stoji v tvoji dnevni sobi, morda ugotoviš, da bi bilo bolje izbrati drug material, pojasni sogovornica. Izbira materialov je bila v tem primeru še pomembnejša, nadaljuje, saj so prostori majhni in je bilo treba najti način, kako jih čim bolj povezati in uskladiti.

V pritličju in nadstropju tako prevladuje bela barva, temnejši odtenki so se arhitektki zdeli pretemni za mlado družino. Notranja oprema v visokem sijaju ustvarja videz prostornosti, da vse skupaj ni videti preveč monotono, pa poskrbi hrastov parket tako v pritličju kot v nadstropju (keramika je le v sanitarnih prostorih in kurilnici).

Belino kuhinje v obliki črke U razbije steklo na steni nad štedilnikom, na katerem je 3D-potisk z vzorcem bezga v nežni zeleni barvi. Ta se ponovi tudi na elementu pod kuhinjskim pultom iz kerrocka, ki je obrnjen proti jedilni mizi.

Dnevni prostor popestri stena iz hrastovega furnirja za televizijskim sprejemnikom, predvsem pa stena za kaminom v barvi bronze. Ta je bila sprva sicer bela, pove last­nica, a ko so dvakrat zakurili v kaminu, se je obarvala v umazano sivo. Rešitev sta lastnika našla skupaj s slikopleskarjem, ki jima je predstavil več možnosti in med njimi jima je bila najbolj všeč posebna tehnika nanašanja zidne barve na osnovi vodne disperzije polimernih veziv, ki je namenjena za dekorativno obdelavo sten in stropov – z njo so dosegli videz reliefne površine. Zdaj se morebitne sledi dima porazgubijo v režicah, pravi lastnica.

V nadstropje vodijo hrastove stopnice, ki so zaradi varnosti – v hiši sta namreč pet- in dveletnik – s strani zaprte z dvojnim kaljenim steklom. Polna ograja iz katerega koli drugega materiala bi prostor utesnjevala, tako pa je skoraj ni opaziti. Res je sicer, da bi lahko stokrat na dan z nje brisali odtise otroških rok, a varnost je na prvem mestu, pravi gostiteljica.

V enem delu hodnika v nadstropju, pod okroglim oknom, je odprt kabinet s pohištvom iz hrastovega furnirja, ki je le za odtenek temnejši od parketa. Delovna površina je dovolj velika za oba otroka, ki bosta tu delala prve domače naloge, ko bosta večja in bosta potrebovala več zasebnosti, se bosta umaknila vsak v svojo sobo. Na nasprotni strani hodnika je manjša kopalnica s kabino za prhanje in straniščem, v večjo, v kateri je tudi kotna kopalna kad, je dostop skozi spalnico staršev.