Kakšne razmere moramo imeti, da si lahko omislimo jato kokoši? Denimo, da okrog hiše nimamo prav najmanjše parcele, ne živimo na kmetiji, a nimamo nobenih izkušenj.

Za rejo manjše jate potrebujemo hlevček ali vsaj ustrezen prostor v kakšnem drugem objektu. Biti mora suh in zračen. Če želimo, da bodo kokoši nesle jajca tudi v obdobju krajšega dneva, jim moramo zagotoviti dovolj svetlobe, to je 14 ur na dan. Prostor moramo vsaj enkrat na leto izprazniti, ga temeljito oprati in razkužiti. Na tla posujemo nastil, to je lahko žagovina, še bolje oblanci ali narezana slama. Biti mora suh, ne sme se prašiti in mora imeti dobro vpojno sposobnost za vlago. Po njem kokoši brskajo, izvajajo prašno kopel in se s tem zaposlijo. Moker, zbit nastil moramo redno odstranjevati. V hlevu montiramo grede, ki so zgoraj zaobljene, na katerih kokoši počivajo. Eni namenimo približno 15 cm dolžine gredi. Kokoši nesnice potrebujejo tudi gnezdo dimenzij 30 krat 30 krat 30 cm z mehkim nastiljem, npr. oblanci ali slamo. Postavljeno naj bo na mestu, kjer se bodo udobno počutile. Eno zadostuje za približno sedem kokoši. Zagotoviti je treba tudi krmilnike in napajalnike. Seveda moramo skrbeti za čistočo opreme.

Kako naj bo urejen izpust oziroma zunanji prostor pri pašni reji kokoši?

Če imamo možnost kokoši izpustiti na prosto, je pomembno, da je ta površina pokrita z vegetacijo. V tem primeru so ponoči kokoši zaprte v hlevu, čez dan pa imajo možnost izhoda na prosto. Vendar perutnina zelo hitro uniči travno površino, zato je mora biti na voljo dovolj. Za eno kokoš naj bi zagotovili štiri kvadratne metre travne površine. Ta je lahko manjša, če je travna površina razdeljena v čredinke (ograde) in se tako kokoši le po nekaj dni ali tednov zadržujejo na isti površini.

Ali se moramo pred izbiro pasme oz. križanke odločiti, ali bi radi kokoši le za nesnice?

Vsekakor. Napačna je odločitev rejcev, ki kupijo pitovne piščance za prirejo mesa in večino piščancev zakoljejo, nekaj jarkic, tako imenujemo ženske živali, vse dokler ne znesejo prvega jajca, pa vzredijo. Takšne kokoši so težke in znesejo veliko manj jajc, porabijo pa veliko več krme kot kokoši nesnice.

Potrebuje jata kokoši vedno petelina? Kakšna je njegova vloga, če nimamo namena, da bi kokoši valile piščance?

Če redimo nesnice z namenom prireje jedilnih jajc, v jati ne potrebujemo petelina. Potreben je le v plemenskih jatah, iz katerih želimo pridobiti čim več oplojenih jajc in s tem čim več potomcev. Če so v manjših jatah kokoši nesnic tudi petelini, so jajca pač oplojena. Drugačno obnašanje manjše jate kokoši, v kateri je petelin, od tistih brez petelina je še zlasti opazno pri reji na prostem. Običajno petelin popelje kokoši nekoliko dlje od hleva.

Kakšno je priporočljivo razmerje med številom kokoši in petelinov? Je petelinov lahko več?

V plemenskih jatah, kjer želimo imeti oplojena jajca, računamo z razmerjem med številom kokoši in številom petelinov 10 : 1.

Katere pasme kokoši se v Sloveniji obnesejo za dvoriščno rejo? Je bolje, da so vse iste pasme?

Na slovenskih farmah redijo kokoši nesnice, ki so križanke različnih pasem iz uvoza. To so v glavnem rjave nesnice in so primerne tudi za manjše reje. Drugače pa imamo štiri slovenske lokalne pasme kokoši, in sicer eno avtohtono, štajersko kokoš, in tri slovenske tradicionalne pasme: slovensko grahasto kokoš, slovensko rjavo kokoš in slovensko srebrno kokoš. Slednje po izvoru niso iz Slovenije, so pa tu v neprekinjeni reji že več kot štiri desetletja. Slovenske tradicionalne pasme med seboj križajo na Pedagoško-raziskovalnem centru za perutninarstvo na oddelku za zootehniko Biotehniške fakultete UL. Križanke prodajajo pod trgovskoim imenom prelux, in sicer grahasta prelux, črna prelux in rjava prelux nesnica. Vse lokalne pasme so primerne za manjše reje kokoši, od križank je še posebno priljubljena grahasta prelux nesnica. Avtohtona štajerska kokoš je zanimiva predvsem po tem, da je skromna kokoš, vendar je tudi skromnejša v nesnosti in nese jajca s svetlejšo barvo lupine.

Skupaj lahko redimo različne pasme kokoši, vendar morajo biti hkrati vzrejene. Poznejše dodajanje kokoši v že oblikovane jate, še posebno če gre za barvno različno pasmo oziroma križanke, je lahko problematično.

Imajo omenjene priporočene pasme in križanke še kakšne posebne lastnosti?

Današnje nesnice, križanke tujega izvora, se med seboj ne razlikujejo bistveno v lastnostih. Te razlike se lahko izrazijo pri velikih farmskih rejah, manj pa v manjših jatah. Pri slovenskih nesnicah prelux velja omeniti grahasto kokoš, ki je nekoliko težja, kot sta črna in rjava, in porabi tudi nekaj več krme. Ko pa to kokoš zakoljete, dobite nekaj več mesa za juho kot od drugih lažjih. Po drugih lastnostih se nesnice prelux ne razlikujejo bistveno. Avtohtona jerebičasta štajerska kokoš znese v enem letu povprečno le približno 150 jajc, v posameznih rejah okrog 200, jajca pa so tudi drobnejša kot pri nesnicah, ki so križanke.

Kje kupimo kokoši in peteline in kakšna je priporočljiva starost? Raje kupimo že piščance?

Za začetnika je bolje, da začne z rejo odraslih kokoši in z manjšim številom živali. Pred tem si mora pridobiti nekaj osnovnega znanja. V prodajalnah valilnic lahko kupite dan stare piščance obeh spolov ali samo jarkice. Nekateri rejci so specializirani za vzrejo jarkic. Ti kupujejo v valilnicah jarkice, jih vzrejajo in nato prodajajo starejše. Pomembno je, da jarkice kupimo najpozneje nekaj tednov pred začetkom nesnosti. Večina kokoši nesnic spolno dozori približno pri starosti petih mesecev. Informacije o teh rejcih lahko dobite v prodajalnah valilnic. Na večjih farmah prodajajo rjave kokoši nesnice na koncu enoletne nesnosti, navadno po ugodnih cenah. Te kokoši so še vedno primerne za rejo v manjših jatah. Nesnost bo manjša kot v prvem letu nesnosti, vendar v drugem letu še vedno dovolj dobra.

Rjave piščance ali rjave kokoši nesnice tujega izvora je mogoče kupiti pri rejcih, ki imajo večje farme in na farmah perutninskih družb. Ljubiteljski rejci, ki bi si radi preskrbeli piščance štajerske kokoši, piščance naših tradicionalnih pasem oziroma njihove križanke, jih lahko kupijo na Pedagoško-raziskovalnem centru za perutninarstvo v Grobljah pri Domžalah, kjer se ukvarjajo s selekcijo teh kokoši.

S čim krmimo kokoši? Najbrž je možnosti več, lahko navedete tiste, ki ustrezajo sonaravni vzreji?

Pri krmljenju je res več možnosti. Na farmah kokoši krmijo s popolnimi krmnimi mešanicami (NSK), kar pomeni, da dobijo vse potrebne hranilne snovi v pravilnih razmerjih za rast, vzdrževanje in nesnost. Ljudje tem krmilom pogosto zmotno pravijo »umetna krmila«, vendar so v njih zgolj naravne sestavine: žita, soja za zagotovitev potreb po beljakovinah in vitamini ter minerali. Tudi v manjših rejah je krmljenje z njimi najpreprostejše, saj ni treba razmišljati o sestavljanju obroka. Krmljenje kokoši zgolj z žitom je zelo enostransko. Za tiste, ki ga imajo doma, je smiselno kupiti dopolnilno krmno mešanico za kokoši nesnice; temu se dodata dva dela mlete koruze ali mešanice žit, kot so koruza, pšenica, ječmen.

Obstaja tudi možnost, da kupimo le mineralno-vitaminski dodatek. Če se kokoši pasejo ali v hlevu vključimo v obrok nakošeno travo, dobijo določena hranila, ki so sicer prisotna v manjših koncentracijah in so slabše izkoristljiva, vendar je zelena krma bogata z nekaterimi vitamini in vsebuje barvila, ki so pomembna za obarvanje rumenjaka. Tudi maščobnokislinska sestava maščob v zeleni krmi je ugodnejša kot v žitih in semenih oljnic. Za krmljenje kokoši pa uporabljamo le mlado zeleno krmo. V manjših rejah lahko v prehrano vključimo tudi kuhinjske odpadke, pod pogojem, da so higiensko neoporečni in toplotno obdelani. V tem primeru moramo vsakodnevno čistiti tudi krmilnike. Za ustrezno trdnost jajčne lupine kokoši potrebujejo dovolj kalcija. Njegov vir so lahko dobro posušene in zdrobljene jajčne lupine, nikakor pa ne smemo uporabiti svežih (mokrih), ker bi lahko pri kokoših spodbudili kljuvanje in žretje jajc.

Kako pogosto lahko od kokoši pričakujemo jajca? Ali to niha glede na starost kokoši in na letni čas?

Nesnica na farmi, kjer so zagotovljene optimalne rejske razmere, povprečno znese v enem letu več kot 300 jajc. V manjših jatah, v dvoriščnih rejah, znesejo seveda manj. Sicer pa kokoš nese jajca v serijah, to pomeni, da znese jajce vsak dan nekaj dni zapored, lahko tudi nekaj tednov, nato pa sledi krajši ali daljši odmor. Nesnost je odvisna tudi od starosti kokoši in okoljskih dejavnikov, zato niha. V prvem letu znesejo kokoši največ jajc, nato pa vsako leto manj. Poleg tega so občutljive tako na visoke kot na nizke temperature, najbolje se počutijo pri temperaturi okrog 20 stopinj Celzija.

Kako lahko prosto živečo perutnino na dvorišču zavarujemo pred plenilci?

Za varovanje perutnine pred plenilci lahko uporabimo električno ograjo. To so ograje, ki jih lahko hitro in preprosto postavimo in tudi prestavimo, kar je pomembno, če se uporabljajo čredinke. Če bi perutnino želeli zaščititi pred ujedami, pa bi morali z vseh strani zamrežiti izpust.

---

Premični kokošnjak

Dušan Peterkovič z Rake na Dolenjskem je sprva iz lastnega veselja in za domače potrebe s prijateljem sestavil premični kokošnjak – kokošk si je v sicer podeželskem okolju želel, čeprav ne živi na kmetiji. Razmišljal je o možnosti, da bi živalim zagotovil spodobno bivanje na prostem in jih zavaroval pred kunami in lisico, okolica hiše in travnata površina pa bi vseeno ostali urejeni in iz kokošnjaka se ne bi širil neprijeten vonj. Ko so se nad ličnim kokošjim bivališčem, katerega ogrodje je iz aluminijastega profila, okvirji žičnatih sten in hiška za spanje ter nesenje jajc pa iz lesa, navdušili gostje iz tujine, je začel razmišljati tudi o izdelavi za druge. Največ jih je naredil za ljubitelje perjadi iz tujine. »Medtem ko pri nas gojenje kokošk, če nimamo kmetije, vzbuja začudenje, je v tujini zlasti razširjeno gojenje okrasnih kokoši, ki so tudi dobre nesnice. Kokoši si prav tako omislijo, da bi otroci dobili stik z živalmi, hkrati pa imajo od njih korist. Opažam pa, da se razmere tudi pri nas spreminjajo,« pravi.

Kokošnjak širine 1,2, dolžine 2,7 in na najvišjem delu višine 1,7 metra ima doma že dve leti in videti je, da se njegovi prebivalci, pet kokošk in petelin, v njem dobro počutijo. Primeren življenjski prostor predstavlja za največ šest kokošk – preden ga je zasnoval, se je o njihovih potrebah posvetoval s strokovnjaki. Na travni površini kokošnjak na dva do tri dni preprosto prestavi za eno dolžino. To lahko naredi kar sam, tako da ga za nekaj centimetrov dvigne od tal in po dveh kolesih, zapelje naprej. V tako kratkem času trava ni poškodovana, malce kurjih iztrebkov na njej pa je koristno gnojilo. S sprednje strani lahko v kokošnjak vstopi človek, na hrbtni strani zaprtega dela lahko skozi vratca z zunanje strani iz gnezda vzamemo jajce, z bočne strani pa se da odpreti tako, da ga v stojni višini enkrat na teden počistimo. Vsi leseni deli so zaščiteni z globinsko impreg­nacijo naravnega izvora, ki ustreza ekološkim standardom.

Pri njegovem kokošnjaku so stene zaprtega dela okrašene z 12 prizori zgodbe o tem, ali je bilo prej jajce ali kokoš, ki jih je naslikal akademski slikar Jože Marinč. Z replikami so poslikani tudi drugi, po želji naročnika pa lahko pusti površine prazne, da jih z zgodbicami iz kokošjega kraljestva poživijo otroci.