Obiskali smo pred kratkim ustanovljeno Zavetišče za živali Postojna, s katerim so pobudniki zagotovili skrb za živali tudi na tem območju Slovenije. Na pobudo lokalnega društva za zaščito živali je v prostorih Bolnice za živali Postojna prof. dr. Janoš Butinar tako prevzel projekt vzpostavitve in organizacije tukajšnjega zavetišča. Doslej je lokalna skup­nost za to socialno službo uporabljala zavetišče v Horjulu, ki pa ni ravno blizu. Skrb za zapuščene živali je pri nas namreč urejena z zakonom o zaščiti živali in se mora opravljati kot javna služba povsod po Sloveniji.

Za takšne pobude in dobra dela se vedno najde lepa beseda. V pogovoru s predsednico Društva za zaščito živali Postojna Silvo Bajc pa smo želeli preveriti tudi, kakšne so razmere glede zapuščenih živali pri nas, o glavnih raz­logih za to in posvojitvah živali. Takšna društva imajo po besedah sogovornice ključno nalogo pri spremljanju razmer in opozarjanju na nepravilen odnos do živali, naslednji korak pa je skrb, da zapuščene živali dobijo nov dom in lastnika. V Postojni se lahko pohvalijo, da so uspešno združili prizadevanja z usposobljeno veterinarsko organizacijo in lokalno skupnostjo. Po ustanovitvi zavetišča pa njihova dobra volja ostaja nepogrešljiva pri sprehajanju živali iz zavetišča ter promociji, da azilantom najdejo primernega lastnika. Tako Silva kot drugi somišljeniki iz društva se z zapuščenimi živalmi ukvarjajo prostovoljno. Po sogovorničinih besedah je njihov trud poplačan vedno, ko se kdo odloči za posvojitev živali iz azila.

Realnost zunaj trgovin za živali

Ob današnji intenzivni vzreji hišnih ljub­ljenčkov je skoraj neizogibno, da jih veliko ostane brez skrbnih lastnikov in so ali zavrženi ali pa živijo v neustreznih razmerah, pravi Silva Bajc. Krivci so tako nepremišljeni vzreditelji kot zaletavi kupci, ki čez čas ugotovijo, da ne morejo več skrbeti za žival. Sogovornica kritično ugotavlja, da je »naša družba v marsičem prenapihnjena«, in ceno za to plačujejo tudi hišne živali, ki potem zapuščene živijo v naši bližini ali imajo lastnike, vendar jim ti ne zagotavljajo ustreznih higienskih in socialnih življenjskih razmer. »Od tod naprej je nekaj stvar ureditve na ravni države in lokalne skupnosti, kar pa ne zadostuje. Tisti, ki nas stroga zakonska določila ne zadovoljijo, se potem srečamo v društvih za zaščito živali.«

Bajčeva pojasni, da so za delo v njih značilne različne terenske akcije in posredovanje, saj se veliko ljudi obrne nanje, ko opazijo kak­šno zavrženo ali zanemarjeno žival. V primerih neodgovornega ravnanja prijavo podajo veterinarskim inšpektorjem, ki obiščejo lastnika in ugotovijo dejansko stanje. Veliko več kot z zanemarjenimi pa se v društvu ukvarjajo s prosto živečimi kolonijami živali, predvsem mačkami, ki so se razmnožile in živijo kot potepuške živali. Ob podpori občine so pridobili sredstva za njihovo sterilizacijo in kastracijo. S pomočjo strokovnjakov iz zavetišča so ulovili, zdravstveno pregledali in onemogočili nadaljnje razmnoževanje več kot sto potepuških mačk. Takšnih kolonij, ki so za povrhu leglo nalezljivih bolezni, je po Sloveniji še veliko. Vendar preventivno omejevanje njihovih populacij ni urejeno.

Podpora dobrodelnosti

Na splošno lahko trdimo, da smo Slovenci zgledni ljubitelji in lastniki živali, vendar društva, kot je postojnsko, opozarjajo, da ni vse zlato, kar se sveti. Po zakonu so vsi lastniki živali dolžni z osamitvijo, sterilizacijo ali kastracijo preprečiti nezaželena rojstva živali. Vendar še vedno prevladuje mnenje, da so psi in mačke bliže naravi, če jih malo spustimo na prost potep. Hkrati posegi, ki preprečijo razmnoževanje, pogosto še veljajo za spolno deformacijo ljubljenčka. Seveda pa po drugi strani obstaja velika skupina ozaveščenih ljudi, ki zavijejo v zavetišče, ko začutijo potrebo po živalski družbi, in od tam brez velikih vsot denarja odpeljejo izbranega štirinožca. Bajčeva spomni še na nehumani vidik slovenskih predpisov, ki urejajo skrbstvo zapuščenih živali: če teh v zavetišču ni mogoče oddati, jih lahko po tridesetih dneh od prihoda v skrbstvo usmrtijo. Tako kratek čas za azil nas uvršča med tretjerazredne države; zakonodaja iz sosednih držav večinoma predpisuje minimalno dva- do trimesečni rok za oddajo. Lahko pa dodamo, da za bolj zgleden odnos veliko prispevajo številne sorodne nevladne organizacije pri nas, ki skrbijo za zapuščene živali tudi zunaj roka, ki ga določa zakonodaja.

Člani društev za zaščito živali nas vabijo k obisku zavetišč, četudi nimamo namena in možnosti, da bi imeli žival doma. Posebno če imamo otroke, lahko obisk osmislimo s poučno vsebino. Preden se zares odločimo za živalskega sopotnika, ki nas bo spremljal desetletje ali več, natančno premislimo o vsakem detajlu. Materialne možnosti, čas in ljubezen so osnovni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko začnemo razmišljati o hišnem ljubljenčku. Nikoli pa živali ne kupujmo kot darilo, tudi svojim najbližjim ne. Otroka, ki si neizmerno želi kužka, a zanj nimamo možnosti, raje odpeljimo do prvega zavetišča in se tam dogovorimo za občasne sprehode. Otroku bomo tako približali veliko odgovornost, ki jo zahteva žival, hkrati pa bomo s svojo navzočnostjo in prostim časom polepšali dan kosmatim brezdomcem.