Na svetu je več sto različnih udomačenih vrst kokoši. Ta raznorodna druščina je nastala kot rezultat različnih križanj v večtisočletni zgodovini sobivanja ob človeških naseljih. Med perutnino sodijo še druge udomačene živali, kot so na primer race, gosi, purani in fazani, pri Rotarjevih pa smo želeli spoznati najvidnejše predstavnike te druščine. O proizvodni odvisnosti človeške družbe od vzreje kokoši govori podatek Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo iz leta 2010, da je na svetu v reji 19,5 milijarde kokoši, sledi govedo z 1,4 milijarde glav, milijarda ovc, 0,9 milijarde prašičev ... Ob besedi kokoš se večina ljudi spomni na hibridni, industrijski tip rjave kokoši, ki so se po naših dvoriščih razširile kot valilno in mesno najbolj donosni tip perutnine. Pri izbiri in vzreji perutnine je bilo veliko tako rekoč črednega nagona med ljudmi in zato je vsaka domačija izbrala tisto, kar je videla pri sosedih. Po Damjanovih besedah pa je zdaj med tako imenovanimi malimi rejci vse več ljudi, ki se odločajo za vzrejo pasemskih vrst kokoši in druge perutnine. Največkrat je razlog njihova okrasna vrednost, vendar če smo tudi praktični – običajna hibridna kokoš se bo ob valjenju iztrošila v dobrih dveh letih, pasemska pa bo enako dobro nesla tudi pet let in več.

Vzrejna žilica

Pri spoznavanju pasem in različnosti med njimi se lahko dodobra poglobimo in tudi izgubimo. Ob njihovi raznolikosti smo velikokrat zmedeni, ali sploh govorimo o isti vrsti domačih živali. Damjan nam je ob sprehodu med ločenimi ogradami predstavil nekaj svojih najljubših pasem kokoši, seveda pa smo spoznali tudi fazane, papige in drugo okrasno perutnino. Vrste in legla ima med sabo ločene, da tako prepreči nenadzorovano razmnoževanje in mešanje krvi. Sprehod je bil resnično enciklopedičen, posebno ali neobičajno pa je tudi okolje ograd, saj rejec s higieno in nenasičenostjo z živalmi skrbi za zeleno travnato podlago in čisto bivalno okolje. Očiten rezultat takšnega profesionalnega pristopa in truda je dejstvo, da ni čutiti nobenih motečih vonjav in tudi živali so izjemno čiste, zato je njihova raznobarvnost še bolj izrazita.

Mozaik vrst

Najprej nam je v oči padla ena največjih pasem na svetu, to so brama kokoši, ki izvirajo iz Indije. Petelini dosežejo okrog šest kilogramov teže, kokoši pa slabih pet kilogramov. Velike so kot labodi in imajo bogato operjene noge – s takšno podobo naredijo na nas resnično plemenit in eleganten vtis. Obstaja več barvnih različic, zato je treba jerebičasto plave ločiti od belih in te še od črnih. Če želimo z njimi na razstavo ali sejem, je namreč treba upoštevati standarde in predpise.

Prav tako z azijske celine, vendar med manjšimi predstavniki vrste, so pritlikave kokinkine, ki so lahko v več barvnih različicah, poleg tega pa v kodravi oziroma bolj razkuštrani operjenosti. Prepoznavne so po zelo okrogli obliki in povsem operjenih nogah in krempljih, zato tudi njihova hoja spominja na racanje. Izvirajo iz Kitajske, poznamo jih sicer tudi kot veliko pasmo, pritlikave pa so zdaj ena najbolj razširjenih okrasnih vrst kokoši na svetu.

Zelo nenavadne so svilenke, ki veljajo za eno najstarejših vrst kokoši na svetu, zaradi svojega dlaki podobnega perja ter temnega mesa in kosti. Že Marco Polo jih je po svojih popotovanjih v 13. stoletju opisal kot nenavadne križance med kokošjo in zajcem, ki ležejo najboljša jajca. Posebne so še v tem, da imajo namesto običajnih štirih pet prstov na nogah. Tudi svilenke izvirajo iz Kitajske, zaradi svojega mirnega značaja in »svilnatosti« pa so zelo priljubljena okrasna pasma. Na azijski celini je ponekod izjemno cenjeno njihovo temno meso, Evropa in Amerika ga pa zaradi neobičajnosti in drugačnega okusa nista sprejeli.

Zelo zanimive so padovanke, katerih izvor so si priborili sosedje Italijani, ime pa so dobile po mestu Padova. Bolj »atletska« postava ter temno obarvane noge in prepoznaven skuštran naglavni venček so značilnosti, po katerih se ločijo od drugih pasem. Po dolgih prerekanjih z Nizozemsko in Poljsko so Italijani dosegli pravico do nacionalne pasme, o kateri pa obstajajo različni zgodovinski viri iz vse Evrope.

Še eni elegantni predstavniki iz sredozemskih držav so sultani, ki izvirajo iz Turčije in so znani že iz časa otomanskega cesarstva, ko so krasili bogate vrtove sultanov in drugih veljakov takratnega imperija. Tudi zdaj so zelo prestižni predstavniki okrasne perut­nine in pogosti udeleženci velikih razstav in sejmov. Dovoljene barve so bela, modra in črna in v čistem perju resnično izžarevajo svojo aristokratsko postavo in čarobno barvo.

Strokovno povezovanje

Prestiž, ki nam ga predstavlja pasemska perutnina, je mogoče občudovati na različnih razstavah in sejmih po Evropi in tudi pri nas. Vzreditelji in ljubitelji ptic kot Damjan se na takšna srečanja odpravijo iz želje po tekmovalnih dosežkih, hkrati pa je to priložnost, da z nakupom novih živali svojo jato oplemenitijo, da bi lahko imeli kakovostna in raznorodna legla tudi v prihodnje. Dam­jan Rotar je sicer tudi predsednik Društva za varstvo in vzgojo ptic Nanos, ki povezuje znanje in somišljenike na Primorskem in Notranjskem, vseeno pa zase pravi, da je še vedno najprej ljubitelj, ker naslovi in priznanja brez predanosti v tem »fohu« ne pomenijo nič.