Sliko Srednjega Vrha še vedno sestavljajo gručaste samotne kmetije, razpostavljene po naravnih izravnavah, tik pod visokogorskimi vršaci. Tudi arhitektura stavb se od tedaj do danes ni bistveno spremenila, ohranila je vse od stoletnega razvoja izbrušene stavbne odlike. Pa ne zato, ker domačini ne bi bili napredni in ne bi sledili vsesplošnemu razvoju. Nasprotno, v ničemer ne zaostajajo, le vse novo premišljeno in preračunljivo prilagodijo obstoječemu, staremu in preverjenemu. Takšno razmišljanje razkriva tudi prenovljena Bukovjeva stanovanjska hiša, dediščina tu ukoreninjenega roda Hlebanjevih.

V spominu domačinov in obiskovalcev

Hlebanjeva domačija ali po domače Bukovje ima čisto posebno obliko. Njen mogočni, kockasto oblikovani volumen, pokrit z visoko štirikapno streho z dolgimi napušči, oko zazna že od daleč. Toda hiša ni domislica sodobnega načrtovalca. V takšni podobi stoji že desetletja in je tudi s svojo belo-srebrno barvo vtisnjena globoko v spomin vseh domačinov in obiskovalcev. Njen prvi lastnik jo je tu, po vzoru tedaj napredne arhitekture v pokrajini med Pečami in Podjuno, postavil že davnega leta 1827. Tudi stare slike kažejo, da ima Bukovje nekdanji videz – pa ni zapuščeno niti mu ne grozi skorajšnji razpad. Nasprotno, domačija je vzorno vzdrževana in s svežino ometa, stavbnega pohištva in nežno patino lesene kritine pripoveduje, da živi naprej. Da je tehtno in premišljeno posodobljena.

A vedno ni bilo tako. V sredini prejšnjega stoletja je v času gradnje in še dolgo po tem najimenitnejšo hišo v naselju doletela pogosta usoda domačij, postavljenih na težko dostopna območja trdih, za življenje skoraj okrutnih naravnih danosti. Mladi so odšli, življenja ni bilo več in vlažen hlad se je začel zajedati v mogočne kamnite zidove. Zapuščenost in z njo povezano nevzdrževanje sta bila vzrok, da je mogočna štirikapna streha, pokrita s sivimi klanimi deščicami, razpadla, lesen oklep v obliki nizke stene je popustil in lesena stropna konstrukcija je zaradi stalne vlage mestoma razpadla. Okrog leta 1970 je poškodovana hiša nič kaj spodbudnega videza postala last dediča Jožeta Hlebanje. V naslednjih letih jo je korenito prenovil, zdaj pa poškodbe, ki jih izpostavljenemu lesenemu in kamnitemu gradivu povzročajo neprijazne vremenske razmere, sprotno odpravljajo njegovi potomci.

Ohranjeno je vse, kar je starodobno

Prenovo je vodil arhitekt Ivo Spinčič. Po pregledu stavbe in izdelavi načrta se je delo začelo z odstranjevanjem lesenega ostrešja ter lesene nizke stene, ki je povezovala ostrešje v nadgradnji kamnitega zidu in lesenih stropnih konstrukcij. Sledilo je čiščenje izjemno trdnih kamnitih nosilnih sten in kamnitega stropa med kletjo in nadstropjem. Lesene stropne konstrukcije so po tedaj močno uveljavljeni doktrini nadomestili z novimi armiranobetonskimi ploščami, z zidanim so nadomestili tudi značilen tramovni oklep v obliki lesene stene med streho in kamnitim zidovjem.

Vzporedno z utrditvijo stavbe so prostore v notranjosti z rušenjem in izdelavo novih predelnih sten ter napeljavo nove komunalne opreme prilagodili novim zahtevam bivanja. Z zamenjavo stavbnega pohištva, novo zunanjo in notranjo končno obdelavo ter zaščito sten in tal se je prenova končala. Vse spremembe, povezane z utrditvijo in novo sodobno uporabnostjo hiše, je arhitekt izpeljal tako, da je ohranil lepo podobo objekta. Mogočno kamnito, ometano in pobeljeno ostenje v domišljenih pravilih harmonične kompozicije tako še vedno predirajo razmeroma majhne okenske in vratne odprtine. Okenske odprtine so poudarjene z lesenimi, vratne pa s kamnitimi okvirji.

Ohranjena je ostala tudi starodobna tlorisna zasnova osrednje bivalne etaže, ki je izredno prilagojena bivanju v visokogorskem svetu. Velika, prostorna veža med seboj veže notranje stopnišče, sanitarije in kuhinjo s »hišo«, nekoč in zdaj glavnim bivalnim prostorom. Oprema je nova, čeprav ima v »hiši« še vedno osrednje mesto velika krušna peč, ohranjen sajast obok v sodobno opremljeni kuhinji pa po domu še vedno širi nenadomestljivo prijetne vonjave od nekoč.

Pri prenovi potrebujemo tudi mojstre redkih obrti

Smotrna, redka in lepa stavba, ki je stoletje nazaj v tej prečudoviti pokrajini pomenila pravo zmagoslavje racionalne stavbne umetnosti, kljub zadnji posodobitvi in še vedno potrebnim drobnim spremembam, ki jih prinaša čas, ni izgubila značilne oblasti nad pokrajino, kakršno so vedno imele stavbe v teh krajih. Njeno vrednost določa poleg izbrane postavitve in čiste arhitekturne zasnove tudi velika, šotorasta streha, pokrita z macesnovimi skodlami. Sprememba oblike strešnega krova in zamenjava starožitne kritine s sodobnimi strešniki bi zagotovo usodno vplivala na dovršeno arhitekturno podobo. V zavedanju pomena ohranitve stavbne celote, ki je še vedno odlična, po najnovejših merilih pa celo trajnostna in racionalna, so se lastniki odločili, da bo tudi nova kritina lesena. Čeprav so bile težave z mojstri. Redki so, ki še znajo v gozdu odbrati primeren macesen in iz njega izdelati cepljene deščice – skodle. Bukovjeva streha je zato še bolj dragocena. Zaradi prepričljive lepote in izkušenj, ki kažejo, da voda po lesenih deščicah, okoljsko varčnih izdelkih, odteka tudi šestdeset let in več, verjamemo, da se bo mojstrska izdelava še včeraj v mnogih slovenskih pokrajinah avtohtone, zdaj izjemne kritine okrepila.