12. 1. 2012 | Besedilo: Julijana Bavčar | Fotografije: dokumentacija Dela
Slava s Ptujskega polja
12. 1. 2012 | Besedilo: Julijana Bavčar | Fotografije: dokumentacija Dela
Ptujski lük je postal že deseti slovenski izdelek, ki ima na ravni EU zaščiteno geografsko označbo (ZGO), je pa med njimi prva avtohtona sorta vrtnin. Pred tem so bili pri evropski komisiji registrirani še: ekstra deviško oljčno olje Slovenske Istre, kočevski gozdni med in nanoški sir, ki imajo zaščiteno označbo porekla, prleška tünka, zgornjesavinjski želodec in šebreljski želodec, ki imajo zaščiteno geografsko označbo, ter belokranjska pogača, idrijski žlikrofi in prekmurska gibanica, ki so postali zajamčena tradicionalna posebnost.
Ptujski lük je staro ime za čebulo, danes znano kot sorto ptujsko rdečo, ki jo na Ptujskem polju pridelujejo že več kot 200 let. Po starih legendah, ki krožijo med domačini, naj bi jo na to področje prinesli Turki. Tržno pridelovanje lüka se je na tem področju razširilo v začetku prejšnjega stoletja, vendar o zgodovini in njegovem pridelovanju ni veliko pisnih virov. Za ptujski lük je značilna ploščato okrogla oblika ter rdečkasta barva luskolistov in mesa. Je zmerno ostrega okusa in ima odlične lastnosti pri kuhanju, saj hitro razpade, vendar kljub temu obdrži značilen okus. Njegova prednost je tudi dolgotrajno skladiščenje.
Za pridelovanje te čebule je danes obvezen certifikat ekološke ali integrirane pridelave. Spravilo je obvezno ročno. Prodaja pa se lahko se spleten v tradicionalnih vencih (ržena slama, 6 ali 12 enako velikih čebul) ali v manjših pakiranjih. Čebula v enem vencu mora biti približno enako velika in enake barve.
