A naj kar takoj zapišemo, da sivčka in ptujskega maslenca letos ne bo na prodajnih policah, da ne bo hude krvi. »Kupci včasih težko razumejo izpad v semenski pridelavi, ki je ponavadi posledica neugodnega vremena,« se strokovnjakinja za vrtnine v Semenarni Ljubljana Barbara Lončar Vrhovec spomni razburjenja kupcev, ki so mislili, da priljubljenih sort ne bo več. »Letos bo semena ptujske rdeče čebule dovolj, medtem ko bo čebulček naprodaj v omejenih količinah, dobile se bodo tudi sadike te sorte. Imamo pa dobre izkušnje s tem, da se tudi iz semena v istem letu pridela čebula,« pove sogovornica. V času, ko se v javnosti krepi zavest o pomenu prehranske samopreskrbe in poudarja pomen tradicionalnih sort in načinov pridelave, smo se z njo pogovarjali o vzdrževanju sortnosti avtohtonih in drugih slovenskih sort vrtnin pri nas. Poleg naše najstarejše semenarske hiše se v zadnjih letih s to dejavnostjo ukvarja še podjetje Amarant, specializirano za ekološka semena.

Prednosti avtohtonih in udomačenih sort

Avtohtone slovenske sorte vrtnin so nastale iz izvornega semena iz naših krajev in niso bile načrtno žlahtnjene. V preteklosti so jih vzdrževali kmetje na našem ozemlju. Udomačene sorte pa so tujega izvora, vendar se že več kot 50 let pridelujejo v naših krajih. Oboje so dobro prilagojene so našim podnebnim razmeram, širšemu okusu in so široko uveljavljene v slovenski kulinariki. Po besedah sogovornice je marsikateri, predvsem mlajši kupec te vrtnine poznal po okusu in lastnostih, ne pa po imenu. Po njenih izkušnjah se kupci semen ravnajo bolj po svojih izkušnjah, pridelovalnem uspehu in všečnem okusu določene vrtnine in se potem k njej vračajo – v mnogih primerih gre prav za nabor avtohtonih ali udomačenih sort (motovilec ljubljanski, žličar, dalmatinska ledenka in leda). Tako se denimo pri solati pri nas proda okrog dvakrat več semena domačih sort iz teh dveh skupin kot semena tujih sort. Delež domačih sort je velik tudi pri motovilcih, sledijo mu fižoli, potem pridejo zelje in paradižniki, za njimi pa domače korenje in kolerabe.

Od domačih sort so poleg ljubljanskega motovilca in žličarja priljubljeni solata leda (izboljšana ljubljanska ledenka), maslenec rani, jabeljski pisanec, udomačena sorta zelja varaždinsko (sorti ljubljansko in emona sta bili zadnje čase nekoliko zapostavljeni), ljubljansko rumeno korenje, rumena maslena koleraba, nepogrešljivi pa sta tudi kranjska okrogla in kranjska podolgovata repa.

Semenarna vzdržuje osnovno sortnost tako avtohtonih kot udomačenih sort vrtnin in poljščin, pri čemer morajo biti vedno v skladu z opisom v sortni listi. Nekatere od avtohtonih slovenskih sort so tudi selekcio­nirali (z odbiro izbrali še boljše lastnosti). Samo za primer – sorta fižola maslenec rani je požlahtnjena iz sorte ptujski maslenec.

In kdaj je čas, da se ljudje pripravijo na nakup semen? Barbara Lončar Vrhovec pravi, da je idealen december. Takrat se ti izkušnje od prejšnje sezone že malce uležejo (še vedno se spomnimo, kaj se je v pridelavi dobro obneslo, kaj ohrani okus tudi zamrzovalniku in podobno). Vrtičkarjem priporoča, da v tem času naredijo okvirni načrt vrta, seznam neporabljenih semen in sort, ki bi jih radi dokupili.

Ne spreglejte značilnosti semena

Pri izbiri sorte želene vrtnine se sogovornici zdi, da so odločilne izkušnje in znanje vrtičkarja, ne pa to, kar je denimo prebral o novostih. »Ljudje še vedno radi kupujejo po sliki, svetujem pa jim, da na zadnji strani semenskih vrečic preberejo tudi podatke o lastnostih vrtnine, navodila o načinu in času setve in t. i. osebno izkaznico semena, s katero je opremljen vsak zavitek. Med temi lastnostmi je pomemben predvsem podatek o kaljivosti. Za vsako vrsto in sorto vrtnine je zakonsko predpisana spodnja meja kaljivosti semena, ki je lahko zapakirano v semensko vrečko,« razloži. Pri solati mora presegati 75 odstotkov, na splošno pa se začne pri 70 odstotkih. Tu so potem še podatki o številki deklaracije, ki zagotavlja sledljivost, podatek o energiji semena (bujnosti oz. hitrosti razvoja po kalitvi, prav tako izraženi v odstotkih), datumu uporabnosti, načinu obdelave in količini pakiranja. Zapakirano seme mora biti ustrezno kaljivo vsaj dve leti. »Pravilo pa je, da gre pri posameznih vrtninah v prodajo različno staro seme. Prvo leto po semenit­vi namreč pri nekaterih vrtninah sploh ne kali – tak primer je motovilec, ki lepše kali drugo leto. Solate lepo kalijo tri, štiri leta po semenitvi, fižol po dveh do treh letih.« Za profesionalna semena je predpisana kaljivost še višja, nad 95 odstotkov, k čemur najbolj prispeva tudi drugačen sortni nabor.

Barbara Lončar Vrhovec pove, da se z letošnjim letom pri semenu uveljavlja pomembna novost, ki gre v korak s čedalje večjo skrbjo za okolje oz. pridelovalno zemljo. V preteklosti je bilo seme pogosto »tretirano«, to pomeni obdelano s fungicidi, ki naj bi preprečili talne bolezni pri kaljenju. Po zakonodaji, ki velja od lani, pa je treba takšno seme posebej označevati. Da bi čim bolj zmanjšali vnos škodljivih snovi v tla, pakirajo pri njih v vrtičkarjem namenjene semenske vrečice skoraj izključno netretirano seme. Prizadevajo pa si, da bi bilo tudi med semenom, namenjenim profesionalnim pridelovalcem, čim več netretiranega.

Po njenih besedah lahko ljubiteljski pridelovalci iz netretiranega semena pridelajo vrtnine na ekološki način; medtem ko je za certificirane ekološke kmete primerno ekološko pridelano seme s certifikatom. Povpraševanje po ekološko pridelanem semenu počasi, a vztrajno raste, podobno velja tudi za avtohtone in domače sorte vrt­nin – sploh odkar je postala samopreskrba v javnosti tako pogosta tema, ugotavlja sogovornica.

Če seme zaspi

Kaj če se vrtičkarju zgodi, da kako seme kljub upoštevanju priporočenih navodil in v nasprotju z izkušnjami iz prejšnjih let nikakor ne vzkali? Ker je živo in dovzetno za vsakršne strese, pravi sogovornica, seveda lahko »zaspi«: »Morda je bilo nepravilno skladiščeno – kaljivosti zelo hitro škodi neprimerna temperatura. Na okoliščine same setve pa je izredno občutljiv motovilec, za katerega pravijo, da ga moraš sejati pod dežnikom. Ker ima seme debelo ovojnico, potrebuje zelo veliko vlage, da se razmoči. Zelo dolgo kali korenje, za katero slišimo, da potrebuje toplo oblekico. Danes se opozarja, da morajo imeti tla vsaj temperaturo 9 stopinj Celzija, da vzkali. V Semenarni poleg preskusa kaljivost in meritve njegove energije, ki jo opravljajo v laboratoriju Kmetijskega inštituta, namreč vzorce vsakega semena posejemo na poljih Selekcijsko-poskusnega centra na Ptuju,« pove in opozori, da so razlogi, da seme odpove, pogosto fiziološki dejavniki ob setvi (preveč pognojena zemlja, prezgodnja setev, škodljivci itd.).

Idealna temperatura za skladiščenje semena, s čimer mu ohranimo kaljivost čez rok uporabe, je 4 stopinj Celzija. V ta namen so primerne suhe kleti, neogrevane shrambe in garaže. Najbolje je, da je seme dobro zaprto v vrečici in shranjeno še v hermetično zaprtih posodah, namenjenih za zamrzovanje hrane. Hranjenje semena v hladilniku pa ni priporočljivo.

Prednosti doma vzgojenega semena

Domače in avtohtone sorte v Semenarni semenijo v Selekcijsko-poskusnem centru na Ptuju; tu vzgojijo omejeno količino osnovnega semena in manjše količine tržnega; vendar slednje v naslednjih letih pridelajo kooperanti v Sloveniji in v enakem geografskem in podnebnem pasu tujini. V Sloveniji namreč niso vedno na razpolago dovolj velika zaščitna območja, potrebna, da za izolacijo semenskega posevka pred morebitnim križanjem. Sicer pa si želijo, da bi čim več semena pridelali doma, saj velja načelo, da se najbolj obnese, če je bilo vzgojeno tam, kjer bo pozneje posejano.

Sogovornica pove, da se v zadnjem času ukvarjajo tudi s semenom radiča, podobnega solkanskemu, in upajo, da jim ga bo v prihodnosti uspelo vpisati v sortno listo. Razvijajo tudi seme dodatnih domačih sort solate, fižola, paradižnika, paprike, čebule, česna in korenja. Med ljudmi je tudi veliko povpraševanja po sorti gojenega regrata, ki bi bila primerna za slovenske razmere. Vedeti pa je treba, da traja vzgajanje semena, primernega za vpis v sortno listo – naprodaj je lahko samo seme, uradno vpisano v slovensko in evropsko sortno listo – najmanj nekaj let; še veliko dlje pa seveda traja žlaht­njenje nove sorte, opozori Barbara Lončar Vrhovec.

----

Hibridno seme

V sortnem izboru Semenarne so tudi hibridna semena vrtnin. Gre za sorte tujih semenarskih hiš, namenjene predvsem profesionalnim pridelovalcem. Za vrtičkarsko pridelavo je največ povpraševanja po hibridnih sortah paradižnika in kumar, jajčevcev in cvetače, zato je seme nekaterih hibridnih sort na voljo tudi v majhnih semenskih vrečicah. V botaničnem smislu je hibridno seme seme križanca starševskih rastlin z različno dedno zasnovo – to je tudi razlog, da z nadaljnjo semenitvijo hibrida na domačem vrtu ne dobimo več rastline z enakimi lastnostmi. Zanj sta značilni velika izenačenost plod in odpornost (transport, bolezni), odpornost na stresne podnebne razmere.