Individualne hiše, zgrajene v zadnjih letih, se bistveno razlikujejo od tistih, ki so bile zgrajene pred tremi ali štirimi desetletji – razlika je toliko večja, kolikor starejšo letnico nosi hiša. Glavni razlogi so neprimerno večja izbira gradbenih materialov in tehnologij, strožji predpisi o rabi energije, zavedanje o visokih stroških za energijo v prihodnosti in ekološka ozaveščenost graditeljev, ki poleg tega razmišljajo veliko bolj racionalno in gradijo zase, za svojo družino, medtem ko so njihovi starši gradili hiše za več generacij, v več etažah, ki zdaj pogosto samevajo. Še vedno pa je to projekt, ki se ga večina loti le enkrat v življenju, zato je toliko bolj pomembno, da je vsak korak dobro premišljen, skrbno načrtovan in vsa dela kakovostno izvedena.

Konec 60., v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, ko je bila pri nas zgrajena večina družinskih hiš, nihče ni razmišljal o rabi energije in do okolja prijaznem ogrevanju. Rezultat v tistem obdobju zelo priljubljenega samograditeljstva so za današnje razmere precej velike in energijsko zelo potratne hiše, z le nekaj centimetri ali celo brez toplotne izolacije, neizoliranimi podstrešji, z visokotemperaturnim ogrevalnim sistemom, s predimenzioniranimi kurilnimi napravami in prevelikimi radiatorji. Vse so si bile bolj ali manj podobne tudi z vidika arhitekture, saj so si le redki lahko privoščili arhitekta.

Načrtovanje hiše je bolj kompleksno

»To so bili tipski projekti, na podlagi katerih je investitor dobil gradbeno dovoljenje, potem pa je izdelal hišo po svojih željah, saj ni bilo skoraj nobenega nadzora. Vsak je lahko počel, kar je hotel, v težavah so se znašli le tisti, ki so 'zašli' na sosednjo parcelo ali pa so sosedu zaprli pogled,« pravi arhitekt Igor Gregorčič iz arhitekturnega biroja Ars Incolendi in doda, da je načrtovanje hiš postalo bolj kompleksno, zahteva sodelovanje več strokovnjakov, zato se le še malokdo odloči za gradnjo v lastni režiji. Strožji predpisi o rabi energije v hišah so za sabo potegnili nove zahteve o toplotni izolaciji, vgradnji toplotnoizolativnega pohištva, premišljeno načrtovanje sistema za ogrevanje, hlajenje in prezračevanje ter izkoriščanje obnovljivih virov energije. Energijsko varčnih hiš, ki so zdaj postale standard in porabijo le 40, 30, 20 ali celo 15 (pasivne) kWh/m2 energije za ogrevanje na leto, preprosto ni več mogoče graditi po sistemu čim več naredi sam. Pomembna je tudi pravilna arhitekturna zasnova in že najmanjša napaka lahko poruši želeno raven energijske varčnosti.

Orientacija hiše na parceli

Ne glede na to, kako energijsko varčno hišo nameravamo graditi, je treba vedeti, da se vsako načrtovanje začne pri arhitekturi. Arhitekt mora upoštevati želje in potrebe naročnika ter jo glede na to pravilno umestiti v prostor oziroma na parcelo, pravi Igor Gregorčič: »Nekateri moji kolegi so prepričani, da sodelovanje med arhitektom in naročnikom obrodi najboljše rezultate, kadar drugi pusti prvemu povsem proste roke. Sam menim drugače. Arhitekt mora poznati naročnikov način življenja, njegove želje in potrebe, katere prostore bi rad imel in katere v resnici potrebuje, kaj iz svojega dosedanjega življenja bi 'uporabil' tudi v novem domu oziroma hiši, česa pa nikoli več. Odgovore na ta vprašanja je treba nato skupaj z željami po energijski varčnosti spraviti v predvideni finančni okvir.«

Za povprečno energijsko varčno hišo orientiranost na parceli glede na strani neba ni strogo določena, arhitekt jo prilagodi danim možnostim in željam naročnika. Na severni strani so dopustne tudi večje steklene površine, na južni ni nujno, da so zelo velike. Drugače je, če se je bodoči graditelj odločil za nizkoenergijsko ali pasivno hišo, pri katerih sta pravilna umestitev in orientiranost na parceli zelo pomembni. Hiša mora biti poleti in pozimi čim bolj osončena in obrnjena na jug, kar pomeni, da se v to smer odpira z velikimi steklenimi površinami, medtem ko morajo biti te na severu čim manjše, na vzhodni strani pa so lahko nekoliko večje. Na južni in zahodni strani naj bi bili razporejeni bolj ogrevani prostori, na vzhodni spalnice in otroške sobe, na severni pa neogrevani oziroma manj ogrevani prostori. Po Gregorčičevih besedah mora arhitekt pri načrtovanju hiše upoštevati tudi druge bioklimatske danosti na parceli, njeno tipografijo in pozidanost v neposredni bližini, saj lahko objekti v neposredni bližini na hišo mečejo senco, kar onemogoča učinkovito pasivno rabo sončne energije.

Zakonitosti nizkoenergijske gradnje so sprva zapovedale čim bolj preprosto zasnovane hiše, s čim manj vogali, kjer bi se lahko pojavili toplotni mostovi, in s čim manjšo površino zunanjih sten, saj se skozi zunanji ovoj hiše izgubi največ toplote. »Kubične oblike so sicer modne, a za nizkoenergijske in pasivne hiše niso več nujne, materiali in tehnologija omogočajo kompromise. Poleg tega se takšna arhitektura ne poda v vsak prostor, zato je pogosto najbolje poiskati neko srednjo pot. Bolj razgibane so lahko predvsem nizkoenergijske hiše, a tudi pasivne niso več zgolj kockaste,« razlaga Igor Gregorčič. Hiše imajo pogosto balkone in kleti, ki so bili pri tovrstni gradnji sprva strogo prepovedani, poskrbeti je treba le, da ne posegajo v energijski ovoj hiše.

Skrbno načrtovan sistem ogrevanja

Zaradi strožjih predpisov o rabi energije v hišah je že od začetka načrtovanja potrebno sodelovanje različnih strokovnjakov – arhitekta, projektanta strojnih inštalacij in gradbenika. Za kakovostno ogrevanje, hlajenje in prezračevanje je nujno, da projektant naredi natančne načrte, pri čemer mora upoštevati tudi izračune gradbene fizike. Včasih so hišo najprej zgradili in šele nato razmišljali o načinu ogrevanja, pri čemer je bilo za večino graditeljev najbolj pomembno, da bo vse skupaj čim cenejše. »Pred tridesetimi leti je bilo kurilno olje najpogostejša izbira, v mestih redko plin, malo pozneje utekočinjeni naftni plin, nato so dostopnejši postali obnovljivi viri energije, kot so biomasa, sončna in vetrna energija,« pravi Gregorčič. Predvsem pa se je v tem času spremenila miselnost graditeljev, ki zdaj vse, kar je povezano z gradnjo, načrtujejo bolj premišljeno in dolgoročno. Ugotovili so namreč, da se za udobje, ki ga omogoča sodobno ogrevanje skupaj s hlajenjem in prezračevanjem, splača odšteti nekoliko več, saj se naložba v nekaj letih povrne z bistveno manjšimi mesečnimi oziroma letnimi stroški.

Sodobne hiše so občutljive na bioklimatske razmere in se nanje tudi odzivajo, na toplotne izgube in dobitke pa poleg debeline toplotne izolacije med drugim vpliva velikost steklenih površin, njihova orientacija glede na stran neba, kompaktnost volumna hiše in seveda kakovost gradnje z izvedbo vseh pomembnih detajlov. Kakor pravi projektant strojnih inštalacij Boris Vavtar iz podjetja Vavtar inženiring, moramo najprej preveriti, kateri energenti so na izbrani lokaciji dosegljivi, investitor mora vedeti, kaj hoče in koliko je pripravljen za to odšteti, nato pa projektant v sodelovanju z arhitektom poišče najboljšo rešitev in naredi natančne izračune. »Napačen izračun potrebne moči naprav, napačna izbira in velikost ogreval lahko izničijo energijsko varčnost gradnje. Investitor se mora odločiti, kako energijsko varčno hišo želi imeti in za kakšno ceno,« pravi sogovornik. Razmisliti je treba, ali je, na primer, smotrno vztrajati pri pasivni hiši, če vemo, da dobra nizkoenergijska hiša na letni ravni porabi le nekaj kilovatov manj energije. Vavtar omeni naročnika, ki je želel svojo 600 kvadratnih metrov veliko hišo narediti čim bolj energijsko varčno. Med drugim je izbral okna s toplotno prehodnostjo 0,6 W/m2K, a so izračuni pokazali, da bi bil prihranek energije v primerjavi z okni s toplotno prehodnostjo 0,8 W/m2K le dobra dva kilovata, strošek pa za več kot deset tisoč evrov večji. Seveda se strinja z energijsko varčnostjo, a ne za vsako ceno.

Sodobna hiša je dobro toplotno izolirana, kar pomeni, da mora biti na zunanjih stenah izolacijski sloj debel od 20 do 30 in več centimetrov, na strehi celo več kot 40. Takšne hiše ne ogrevamo z visokotemperaturnimi sistemi, ti so že preteklost. Radiatorji naj bodo nizkotemperaturni, najboljše učinke pa dosežemo s talnim, stenskim ali stropnim gretjem. Če sisteme pravilno načrtujemo, jih lahko uporabljamo tudi za hlajenje, za katero pa ne potrebujemo toliko energije kot v starih hišah, saj se sodobne hiše precej manj pregrevajo. Dolgoročna in gospodarna naložba so naprave, ki proizvajajo toploto z izkoriščanjem toplote obnovljivih virov energije, torej sončni sprejemniki ali toplotne črpalke. Tehnologija na tem področju je po Vavtarjevih besedah v zadnjih petih letih močno napredovala. Prednost imajo obnovljivi viri energije (ne nazadnje njihov 25-odstotni delež narekuje pravilnik o učinkoviti rabi energije v stavbah), le če ni druge možnosti, naj bi se ogrevali z zemeljskim plinom oziroma s kurilnim oljem ali utekočinjenim naftnim plinom. V vsakem primeru je treba izbrati kotle z najsodobnejšo kondenzacijsko tehnologijo, ki zagotavljajo višje izkoristke in manjše toplotne izgube.

Raje majhna hiša kot prizidek

V nasprotju s prejšnjimi generacijami, ki so gradile velike hiše v več etažah, so zdaj želje investitorjev bolj realne, zato so sodobne individualne hiše namenjene za eno družino, načrtovanje pa je veliko bolj premišljeno, opaža Igor Gregorčič: »Pritličje in mansarda zadovoljita večino graditeljev, saj hišo gradijo zase in za svoje otroke, ne pa še za njihove družine in otroke. Izginja tudi včasih zelo priljubljeno povečevanje bivalne površine z dozidavanjem.« Eden izmed naročnikov, na primer, namerava graditi 90 do 100 kvadrat­nih metrov veliko hišo. Majhno, torej, pravzaprav bi lahko živel v stanovanju v bloku ali teh nekaj kvadratov prizidal k hiši staršev. Ker pa želi imeti velik vrt, se je odločil za lastno hišo. Gradnja prizidkov je bila včasih stvar nuje, saj za novo hišo preprosto ni bilo denarja, zdaj pa je mogoče na komunalno urejeni parceli postaviti hišo za zmerno ceno, ki je občutno nižja od cene stanovanja v glavnem mestu, na primer. Če se kljub temu odločimo za dozidavo, Boris Vavtar svetuje, da se v okviru gradbenih posegov temeljito prenovi lupina hiše, torej toplotni ovoj in fasada, zamenja stavbno pohištvo, in posodobi ogrevalni sistem: »Pogosto se pokaže, da kljub večji bivalni površini potrebujemo manjšo moč za ogrevanje, zato je ogrevalni sistem smiselno zamenjati v celoti.«