Napravo s šaljivo risbico, kaj se utegne zgoditi, če bi kdo pomotoma sedel vanjo, smo si lahko ogledali na veliki razstavi o profesionalni poti enega najplodovitejših oblikovalskih tandemov 20. stoletja v nemškem Wei­lu ob Renu, le streljaj od švicarskega Basla. V Muzeju oblikovanja Vitra, ki postaja enako pomemben sestavni del pohištvenega kampusa Vitra kot njegovi proizvodni obrati, bo razstava Charles in Ray Eames – moč oblikovanja na ogled še do 25. februarja.

Pionirja informacijske dobe

Medtem ko imajo mnogi od pohištvenih kosov, ki sta jih oblikovala Eamesova, že desetletja legendarni status, malokdo ve, da sta bila tudi pionirja informacijske dobe: kot avtorja multimedijskih instalacij, filmov in razstav sta množicam ne samo v domačih ZDA, temveč tudi drugod po svetu približala obzorja znanosti, računalniške logike in tehnologije za vsakdanje življenje. V večdisciplinarne in konceptualne projekte sta se čedalje bolj usmerjala od konca petdesetih let, medtem ko je večina njunih kultnih pohištvenih kosov nastala v petnajstletnem obdobju do takrat. Pogosto sta sodelovala z drugimi vodilnimi osebnostmi iz oblikovalskega sveta – Eerom Saarinenom, Geogeem Nelsonom, Isamujem Nogučijem in drugimi.

Med najbolj izpostavljenimi multimedijskimi predstavitvami zakoncev Eames so Pogledi ZDA (Glimpses of USA), polurni kolaž, ki je sovjetskim državljanom na Ameriški nacionalni razstavi v Moskvi leta 1959 omogočil pogled v ameriški »way of life«. Na sedmih velikanskih zaslonih so pred njihovimi očmi bežale žive in mirujoče podobe enega dne: avtomobilov, avtocestnih pentelj in gostega prometa, sodobnih domov za navadnega človeka, knjig, vinilnih plošč in igrišč … pa tudi jutranjih otroških solzic, očkovega slovesa in poljubčkov za lahko noč. Podobe, ki naj bi po eni strani povzdignile ameriški način življenja, po drugi pa zmanjšale prepad med političnima tekmecema.

!!galerija!!

Še obsežnejši projekt je bilo načrtovanje paviljona podjet­ja IBM na svetovni razstavi v New Yorku leta 1964/1965, pri katerem je Eames Office sodeloval z arhitektom Eerom Saarinenom, računalniški gigant pa mu je zaupal tudi koncipiranje razstavnega programa in vseh vizualnih komunikacij – s poudarkom na vlogi računalništva v sodobni družbi in podobnostih med človeško in strojno obdelavo informacij.

Ray in Charles sta skupaj posnela več kot 100 filmov, številne tudi na potovanjih po drugih celinah, kjer sta ju fascinirala tradicionalna umetnost in utrip drugih kultur. Konec petdesetih let sta dalj časa preživela v Indiji, ker ju je indijska vlada zaprosila za obsežno analizo razmer v državi na področju oblikovanja in obstoječih proizvodnih tehnologij. Njuna priporočila za model izobraževanja so pripomogla k ustanovitvi tamkajšnjega inštituta za oblikovanje.

Najboljše za največ ljudi

Arhitekt Charles Eames in slikarka Ray Kaiser sta se spoznala leta 1940 na akademiji za umetnost Cranbrook v Michiganu, v času, ko se je Charles kot vodja oddelka za industrijsko oblikovanje s prijateljem arhitektom Eerom Saarinenom udeležil natečaja newyorškega Muzeja moderne umetnosti (MOMA) za organsko oblikovano sedežno pohištvo za domove. Arhitekta sta na natečaju zmagala s kolekcijo školjkasto oblikovanih stolov iz vezanega lesa, vendar jima s tedaj razvito tehnologijo ukalupljanja ni uspelo izdelati dovolj gladke in estetske lesene površine, da bi bili lahko neoblazinjeni. A »neuspeh« je bil samo še dodaten izziv za iskanje možnosti za anatomsko oblikovano školjko lesenega stola, pri kateri sta sedišče in hrbtni naslon iz enega samega kosa.

V ekipi je bila med njunimi asistenti tudi Ray. S Charlesom sta se poročila leta 1941 in se preselila v Los Angeles. V tamkajšnjem okolju z naprednejšimi socialnimi idejami, modernistično estetiko, inventivno podjet­niško kulturo in posebno kreativno energijo sta si hitro ustvarila krog somišljenikov in sodelavcev, pripravljenih na eksperimentiranje na vseh področjih oblikovanja. Leta 1947 sta ustanovila svoj biro, Eames Office, v katerem sta skupaj delala do konca življenja. 

Poklicno ustvarjanje zakoncev v tandemu, kakršno je bilo njuno, je bilo za tiste čase nenavadno, njuno sožitje je temeljilo na medsebojnem dopolnjevanju pri vseh projektih: Charlesa so odlikovale tehniške veščine in težnja k eksperimentiranju, Ray pretanjen občutek za barve, obliko, širšo kompozicijo in konceptualno razmišljanje. Povojni čas je bil za Ameriko obdobje živahne gospodarske rasti in prevladovalo je prepričanje, da bosta gospodarstvo in politika skupaj prinesla blaginjo za vse državljane. Ljudje so postali bolj mobilni, način življenja se je hitro spreminjal, družine so se zmanjšale, potrebni so bili manjši domovi in to je klicalo tudi k drugačni opremi zanje. Namen Eamesov je bil poiskati funkcionalne in lepe rešitve, da bi lahko industrijska serijska izdelava ustvarila »najboljše za kar največ ljudi za najnižjo mogočo ceno«.

Kako se krivi vezani les

Da bi si lahko predstavljali krivljenje vezanega lesa, moramo vedeti, da poteka ukalupljanje pod tlakom ob pomoči segrevanja skupaj s fazo lepljenja posameznih plasti lesnega furnirja v ploščo. V kalup torej ne gre že zlepljena vezana plošča, ker je toga. Pri tehnologiji, ki sta jo Eamesova izpopolnjevala pretežni del štiridesetih let 20. stoletja, je bilo ključno razviti lepilo, ki bi plasti med seboj fiksiralo počasi in povezane sloje ohranjalo mehke, dokler ne bi v stiskalnici prevzeli oblike kalupa, pozneje pa bi zagotavljalo konstrukcijsko trdnost. Najpomembnejši napredek sta dosegla v medvojnem času, ko sta sodelovala z ameriško vojsko: iz vezanega lesa so projektirali konstrukcijske dele lahkega letala, med drugim razvili čolničkasta nosila za ranjence, Ray in Charles pa sta oblikovala nožno opornico za poškodovane pripadnike mornarice, ki so jo serijsko izdelali v več tisoč kosih.

V opisanem postopku krivljenja je bila tudi moč čudežne škatle Kazam!, iz katere sta s sodelavci čarala poskusne školjke stolov. Čeprav je bil vezani les le en oreh njunega oblikovalskega iskanja, je Kazam! svojevrsten simbol dela zakoncev Eames: vsak problem sta pretresala z vseh mogočih plati, si nenehno izmišljala izboljšave, z njimi igrivo eksperimentirala. Igrivost je bila poleg iskanja družbenega konteksta njuna velika odlika.

Zamisel za anatomsko školjko stola za odrasle iz enega samega kosa lesa, ki bi bila primerna za velikoserijsko izdelavo, sta zaradi tehničnih omejitev naposled opustila in se preusmerila na stole iz več spojenih kosov vezanega lesa ali pa te pritrdila na kovinsko ogrodje. Njune znamenite serije iz tega obdob­ja je v drugi polovici 40. let začelo izdelovati podjetje Herman Miller. Vendar se školjkasti obliki stola nista odrekla, temveč sta jo za serijsko izdelavo nameravala razviti v drugih materialih. Njuni zamisli za stol iz enega kosa vezanega lesa se je sredi 50. let najbolj približal danski oblikovalec Arne Jacobsen s stoloma Ant (mravlja) in Serija 7, pri kateri je uporabil njuno tehnologijo. Vendar njegova nista školjkaste oblike in imata manj tridimenzionalnih krivin.

Aluminij in poliestrska smola s steklenimi vlakni

V biroju Eamesovih so dolgo vztrajali tudi s poskusi, da bi bila enovita školjka stola iz stisnjenega aluminija, vendar nad rezultatom niso bili najbolj navdušeni. Se je pa za uspešno alternativo izkazala enovita skledasta oblika foteljčka, pri kateri so poliestrsko smolo utrdili s steklenimi vlakni. Plastic Armchair iz leta 1950 je bil kot nalašč za množično izdelavo v kalupu in postal je velika uspešnica. Zaradi različnih podnožij so ga uporabniki posvojili tako za zasebne kot javne prostore. Kmalu mu je sledil Plastic Side Chair, utelešenje preproste školjkaste oblike. A Eamesova sta enako anatomsko školjko ustvarila še z manj materiala, iz jeklene mreže. »Zmehčani« Wire Chair je dobil tudi elegantni tekstilni blazinici. 

Serija plastičnih stolov je pred desetletji dočakala tehnološko osvežitev – okoljsko problematično stekleno volno je pri podjet­ju Vitra, ki je poleg Hermana Millerja edini licencirani proizvajalec pohištva Charlesa in Ray Eames, zamenjal polipropilen, medtem ko jih v ZDA še izdelujejo iz »fiberglassa«. Pomladitve iz čisto drugačnih razlogov pa je bil deležen njun za mnoge najprestižnejši kos – od časov, ko sta skonstruirala razkošni Lounge Chair, pri katerem nosita tri konstrukcijske sklope iz ukrivljene vezane plošče zvezdasto aluminijasto podnožje in opora za hrbtiščem, do danes je povprečen zemljan zrasel kar za 10 centimetrov. V Vitri je mogoče zdaj naročiti klasično ali posodobljeno, večjo različico.