Po načrtih arhitekta Jun Xia in njegove ekipe iz ameriškega arhitekturnega podjetja Gensler so objekt gradili v treh fazah, med letoma 2008 in 2015. Arhitekti so objekt umestili v finančno četrt Iujiazui. Koncept arhitekturne zasnove so črpali iz tradicionalnih šanghajskih dvorišč, ki so jih vertikalno nanizali v  spiralni formi, glavno vodilo pa je bila ideja o »samozadostnem mestu«. Stavbo lahko zaradi njenih »nebesnih vrtov«, kot so jih poimenovali arhitekti, dojemamo kot vertikalen park, kar jo loči od vseh drugih tovrstnih stavb po svetu.

Nebotičnik so si zamislili v obliki devetih vertikalnih con, vsaka cona šteje od 12 do 15 nadstropij, programsko pa se deli na štiri dele: v nižjih nadstropjih so trgovine,  v naslednjih nadstropjih jim sledijo pisarne, nato hotel,  čisto na vrhu pa so kulturne ustanove in razgledni stolpi.

Pri konstrukcijski zasnovi so morali inženirji poleg lastne teže stavbe upoštevati tudi močne sunke tajfunov, ki so na tem območju najpogostejši med julijem in septembrom. Spiralna forma ima zato poleg estetske predvsem konstrukcijske razloge. Zasnovana je asimetrično, z zaokroženimi vogali in zoženimi profili. S tem konstrukcijskim prijemom jim je uspelo vetrno obtežbo zreducirati za skoraj četrtino. Nosilna konstrukcija objekta je bila projektirana kot osrednje »deblo« iz betonskega jedra in jeklenih »super stebrov«, na katerega so fiksirane konstrukcijske »veje«, ki podpirajo inštalacijske etaže na dnu vsake vertikalne cone.

Glavna zanimivost stavbe so gotovo Mitsubishijeva dvigala, ki naj bi bila trenutno najhitrejša na svetu in dosežejo hitrost 65 km na uro, kar pomeni, da vas v 127. etažo pripeljejo v pičlih 35 sekundah. Od drugih zanimivih številk je vredno omeniti, da je obešena fasada sestavljena iz kar 20.000 steklenih panelov, na parkiriščih je prostora za 1800 vozil, gradnja pa je stala več kot dve milijardi evrov.