Na obstoječem tlorisu je kuhinja postavljena v hodnik, ki vodi do jedilnice, dnevna soba pa je ločena od drugih skupnih prostorov. Največja izguba sta hodnika (skupaj merita deset kvadratnih metrov), ki peljeta ob obeh straneh kopalnice. Te zaradi nosilnih sten ni mogoče prestaviti.

Sobo je treba ustvariti tako rekoč »iz nič«. Vendar ne z drobljenjem površine na več manjših prostorov, temveč po načelu združevanja obstoječih. Lastnika si želita, da bi bili na novo nastali prostori čim večji in zračni – kolikor pač stanovanje dopušča. Za to sta potrebna dva bistvena posega, ki omogočata, da se pridobi nekaj več uporabnega prostora. Prvič, treba je smiselno združiti dnevno sobo, kuhinjo in jedilnico. Drugič, hodnikom je treba dodati program.

Glavna poteza je premik edine predelne stene, tj. stene med kuhinjo in dnevno sobo, v desno. V prvem izmed nastalih prostorov se zvrstijo dnevna soba, jedilnica in na koncu ob steni še kuhinja. V drugem nastane prostor za novo sobo za sina. Ta je najsvetlejša med vsemi v stanovanju in ima velik delovni prostor ob oknu. Ob sobah teče navidezni hodnik, ki postane, ko se vrata zaprejo, del sobe. Prehod, ki vodi v spalnico, postane garderobni prostor. Hodnik je tako dobil program.

Novi hodnik daje stanovanju novo razsež­nost. Kadar so vsa vrata odprta, dobi globino, kljub majhnemu tlorisu se zazdi, da diha. Stanovanje se lahko transformira. Ko so vrata odprta, hodnik obstaja, ko se zaprejo, izgine. Z odpiranjem in zapiranjem drsnih vrat je mogoče ustvarjati zasebne in manj zasebne prostore, ki se prilagajajo trenutnim potrebam družine.