Skočimo petdeset let nazaj, v zlata šestdeseta. Arhitekti in planerji so ustvarili bivalne mojstrovine, ki so s svojim prepletom stanovanj, parkov, igrišč, šol, vrtcev in trgovin še zdaj lahko zgled katerikoli novejši gradnji, tudi stanovanjem. Značilna sta kar najboljša izraba in prilagodljivost prostora ter usmeritev v prvinsko bivanjsko kakovost. To je druženje, svetloba, pogled – ne kitajski marmor. Trideset let pozneje, osamosvojitev, merila se spremenijo. Kakovost življenja raste, gradijo se nova stanovanja za novo življenje. Vile, rezidence, raji in gaji. Vse zasebno, vse marmor, vse ograje, do koder seže oko. Vprašanja o človeku, prostoru in naravi nadomestijo vprašanja o luksuzu, imidžu. Še 20 let pozneje, odtujenost, kriza. Vse to mi je šinilo skozi misli ob ogledu tlorisa blokovskega stanovanja v Kranju, ki je le kamenček v peskovniku te fantastične nove ideje. Zgolj 30 kvadratnih metrov, pa je večina prostora izgubljena v nepravilnem oktogonalnem svetu neupravičenih form.

Projekt je torej gravitiral k oživljanju funkcionalnosti tlorisa ob zagotavljanju tistih pravih življenjskih prvin, za katere so si prizadevali v šestdesetih. Prvi korak je zagotovo podiranje predelne stene hodnika. Sobica je namenjena otroku, kar pomeni ureditev spalnice v dnevni sobi. Ker pa gre za razmeroma majhen in nerodno oblikovan prostor ter upoštevajoč razvoj patentov za zložljive postelje – ki so zdaj postali že dejansko uporabni –, se ta ponudi kot idealna rešitev. Skrije se v plitev niz omar, v katerih je dovolj prostora za manjše stvari, vse drugo pa je shranjeno v globljem nizu ob kopalnici, ki prostor zravna ter razbremeni potrebe po shranjevalnih površinah. Rezultat je očiščen in funkcionalen prostor, ki ga s svetlobo oživita veliki okni, racionalnost shranjevanja pa drugod omogoči bolj svobodno opremo.