V žalosti največkrat prezremo, da je marsikateri kraj, s katerega bližnje pospremimo na zadnjo pot, prefinjeno zasnovan. Da so prostori slovesa za arhitekte svojevrsten izziv, je pokazal že Jože Plečnik, ko je z individualnimi mrtvašnicami z imeni farnih patronov, ki so v resnici njegova interpretacija zgodovinskih nagrobnih arhitektur, na ljubljanskih Žalah prekinil tedanji trend v tujih mestih. Namesto velike veže, v kateri so mrliči ležali na odrih v dolgi vrsti, si je zamislil vrt vseh svetnikov, v katerem svojcev v globoki žalosti ne motita ne okolica ne žalna črna barva. Vsa arhitektura je v belem in sredi zelenja, ki svojce tolaži, da po smrti bližnjega ne ostaneta samo tema in spomin, temveč svetloba in novo upanje. Podobna sta poslovilna objekta v Šmarju - Sapu in pokopališče Srebrniče. S poslovilnega objekta Šmarje - Sap (zgrajenega leta 2007 po načrtih Maruše Zorec, Maše Živec in Matije Novaka iz biroja Arrea), prve postojanke na tokratni strokovni ekskurziji zbornice za arhitekturo in prostor po Dolenjski, se odpira krasen pogled v dolino proti Grosuplju. Stavba je z desne strani proti pokopališču iz štokanega belega betona, na drugi strani proti naravi pa oblečena v macesnov les.

Zaradi vetra z vzhoda so zaprli vmesni prostor med vežicama, ki je bil prvotno odprt. »Tudi čajni kuhinji smo nameravali ločiti od vežic, a so ju naročniki želeli tukaj,« je v poslovilnem objektu v lesu in z velikimi steklenimi odprtinami pripovedovala Maruša Zorec, za svoja dela že večkrat nagrajena arhitektka, potem pa pokazala na prvi pogled povsem skriti in asketsko opremljeni kuhinji. Avtorica je večkrat poudarila, da so imeli naročniki zelo spoštljiv odnos do dela. »Poklicali in preverili so vsako malenkost in bolj ali manj upoštevali naše predloge. Lesene elemente, tudi okna, je izdelal izjemen lokalni mizar. Z njim smo se zelo ujeli, to pa vam pripovedujem zato, ker verjamem, da se da z vsemi mojstri veliko doseči. Naročniki so bili zelo simpatični in so vse naredili z dušo. Velikokrat nam je s pripombami pomagal tudi ta gospod,« je dejala arhitektka in sprejela sivolasega možaka, ki bedi nad pokopališčem. Ta je zbrano druščino pozdravil z besedami: »En cajt bomo še, jaz pravim, še petdeset let, a ne?«

Podobno navdušeni so bili strokovni kolegi nad novim pokopališčem Novega mesta Srebrniče (iz leta 2000 po načrtih arhitektov Aleša Vodopivca in Nene Gabrovec ter krajinskih arhitektov Dušana Ogrina in Davorina Gazvode). To pokopališče spominja na skandinavska in je leta 2000 prejelo nagrado piranesi, leto pozneje pa Plečnikovo nagrado in bilo uvrščeno v ožji izbor za evropsko arhitekturno nagrado Mies van der Rohe. Pri vhodu je cvetličarna s pomožnimi službami, od tam pa vodi ravna pot mimo vežic proti poslovilni dvorani. Vežice so zastrte z lesenim zidom in se odpirajo na ozelenjene intimne notranje atrije.

Celotno reportažo s strokovne ekskurzije po Dolenjski si lahko preberete na www.delo.si!